Poljanski oder
Nazaj
Gledališče je organski del človeškega življenja. Igri smo namreč priča v vsakdanji komunikaciji, saj so predstave del našega vsakdana in naših ceremonij.
Zato ni čudno, da se zanj odpira prostor tudi v šolski praksi. Toda ne le kot igra v razredu in med poukom, pač pa kot načrtno razvijanje dramske dejavnosti, ki se realizira v predstavi. Táko gledališče ima simbolično vrednost, saj v svoje zrcalo ujame svet takó, da ga bodisi preslika bodisi poveča ali popači, osmeši, banalizira, sesuje in sestavi na novo.
Vse, kar se zgodi na odru, se zgodi zaradi nečesa drugega. V to drugo lahko pokukajo domišljija, intuicija ali misel. Razlika med tem, kar gledamo, in tem, kar nam gledano sporoča, je ustvarjalni akt, ki ga gledalci sooblikujemo z igralci. Tovrstna skustva pa nas odpirajo v nezaključen proces, ki nam pomaga spoznavati sebe in svet.
Če se igri prepustimo, navadno vstopamo v uganko. Včasih jo zmoremo skoraj razrešiti, včasih rešitev samo zaslutimo. Skrivnostnost in nedorečenost igre je njen poklon umetnosti, ki mora zastavljati vprašanja, na katera ni nujno vedno odgovoriti.
In če dijaški oder zmore nagovoriti občinstvo, gledališče potrdi tisto komunikativno moč in živo prisotnost, ki je ne more posredovati noben drug medij. Zato je sleherna predstava enkratni ter neponovljivi dialog. V njem je pretres in pomiritev hkrati. Je potrditev in dogovor. Je klic po Dobrem.
Na Gimnaziji Poljane ne mine leto, da se takšen dialog ne bi zgodil, ker snujemo z veseljem in predano. Širimo polje ustvarjalnosti ter ga prenašamo iz roda v rod.
Žabe, 2017
Naša gledališka tradicija je častitljiva, saj šteje več kot pol stoletja ter je žanrsko in jezikovno raznovrstna. Številne dramske skupine so svoje projekte predstavljale na vsakoletnih Podobah trenutkov, pozneje na Transgeneracijah (gledališka ustvarjalnost srednješolskih skupin), na Linhartovih srečanjih (ljubiteljski dramski odri), na Dnevih frankofonije, na Indigo festivalu, gostovale so v Lutkovnem in Šentjakobskem gledališču, na Malem odru, v Gleju, v MGL, v Kulturnem domu španskih borcev, v Cankarjevem domu ter vsepovsod po Sloveniji, od Primorske do Porabja. Bile so opazne in nagrajevane.
Za odmevnost predstav gre zahvala predvsem nadarjenim mladim posameznikom, ki so se pozneje zapisali gledališki umetnosti tudi profesionalno. Med mnogimi na primer: Saši Pavček, Dragici Potočnjak, Barbari Hieng, Nataši Barbari Gračner, Jerneju Šugmanu, Blažki Müller, Maji Sever, Sebastijanu Cavazzi, Barbari Cerar, Gregorju Bakoviču, Gregorju Grudnu, Borisu Kerču, Jaši Jamniku, Klavdiji Zupan, Nini Valič, Saši Mihelčič, Tjaši Železnik, Janezu Dovču, Boštjanu Naratu, Evi Jesenovec, Filipu Samoborju, Anji Novak, Ani Urbanc, Benjaminu Krnetiću, Danielu Škufci, Nejcu Levstiku, Jušu Zidarju, Maši Pelko in drugim.
0, končno je napočil čas za jutri, 2016
Mentorsko ali koordinacijsko vlogo so v preteklosti (med neimenovanimi zaradi pomanjkljivega arhiva) opravile profesorice Marta Vozlič, Minka Kucler, Ana Brvar, Jasna Neubauer, Soča Fidler, Katja Pavlič Škerjanc, Alenka Šoba, Marjana Lenasi Lipovšek, Natali Žlajpah, Petra Novak, Petra Hrovat Hristovski, Nataša Žiger in Mateja Pandel.
Navadno so bili k sodelovanju povabljeni tudi profesionalni svetovalci, med njimi dramski igralci Alenka Svetel, Meta Vranič, Evgen Car in Gorazd Žilavec, pisatelj Andrej Hieng, koreograf in baletni plesalec dr. Henrik Neubauer, operna pevca Zlata Ognjanović in Marko Bajuk idr.
Dijaki in dijakinje so svoje gledališke ambicije lahko udejanjali v učnih delavnicah: Kultura govora, ki jo je vodil dramski igralec Vojko Zidar, in v Šoli dramske igre Barice Blenkuš.
Učna ura, 2012
V spominu ostajajo skupine: Jutri gremo v napad al pa ne pod vodstvom Matjaža Pograjca, Teater betontanc, Čarovnica Vera in sedem globusov, Arhitekti Epidaurusa Klemena Markovčiča. Lüške grüške, Poljapane, Bl ja k ne (Šila- šolska improliga) pod vodstvom profesorice Mojce Dimec. Impro nastopi so se vrstili v slovenskem, španskem in angleškem jeziku. Pomembno je bilo ustvarjanje večmesečne oddaje Mladinskega programa TVS1 pod naslovom Štafeta mladosti.
Poljanski oder živi kot ustvarjalni gledališki prostor še naprej. V zadnjem desetletju so bili njegovi mentorji: Nataša Homar in Miha Pohar (Teater klasikov: Dvojčka; Ojdip, kralj; Medeja, Antigona), Nina Miri Zalar in Miha Pohar (Romeo in Julija) , Alenka Arbiter (Pravljice za Dedka Mraza).
Katarina Torkar Papež je začela s projekti, ki so povezali profesorje in dijake, da so na poljanskem odru soustvarjali in zaigrali skupaj. Predstavi Učna ura, Fiziki sta nastali v sodelovanju z Jankom Petrovcem (dramskim igralcem, novinarjem in prevajalcem), Alenom Ožboltom (vizualnim umetnikom, publicistom, scenografom in oblikovalcem), Matejo Ocepek (kiparko, pedagoginjo in konservatorko-restavratorko).
0, končno je napočil čas za jutri, 2016
Z Damijanom Kracino (kiparjem in videastom) in dijaki SŠOF ter Ines Vozelj Šteharnik je sooblikovala avantgardistično predstavo O, končno je nastopil dan za jutri, v kateri sta nastopila današnja dramska igralca Andraž Harauer in Žan Brelih.
Sedanji študenti igre Filip Mramor, Gaja Filač ter režije in dramaturgije Aljoša Lovrić Krapež so bili odlični v Žabah.
Z Jušem Zidarjem (gledališkim in radijskim režiserjem) je sodelovala najprej pri avtorski predstavi Razred, nato pa pri prireditvi ob 120-letnici GP, za katero je scenarij napisala režiserka Maša Pelko. (Predstava je žal dan pred prireditvijo v Gallusovi dvorani odpadla zaradi covida.)
PO vključuje najrazličnejše gledališke prakse, od tradicionalnih, nekoliko moderniziranih, do avantgardističnih in avtorskih predstav.
Za februar 2023 načrtuje koncertno branje Smoletove Antigone.
V ožjem pomenu pa je danes Poljanski oder predvsem eksperimentalni pedagoško-gledališki proces, ki ga vodijo bivši poljanci, sedaj uveljavljeni profesionalni gledališčniki.
Žabe, 2017
V letošnjem šolskem letu nadaljujeta Benjamin Krnetić (dramski igralec) in Daniel Škufca (dramski režiser), pridružuje se Nataša Keser (dramska igralka).
Lani oblikovana skupina dijakov in dijakinj je bila deležna tudi treh delavnic: gledališke improvizacije, ki jo je vodil Peter Frankl (performer in pedagog), Nina Rajić Kranjac (gledališka režiserka): Kako s kolektivno akcijo odpreti vprašanja konteksta, Žigan Krajnčan (plesalec, koreograf, režiser) pa: Kako gibalno odpreti vprašanja telesnosti.
Predvideno je kontinuirano delovanje dveh skupin: začetnikov in nadaljevalcev, ki se seznanjajo s tesnejšim vpogledom v uprizoritvene dejavnosti in z raziskovanjem lastnega izraza. V marcu in aprilu 2023 sta načrtovani dve produkciji.
Namen in pomen PO
Vstopanje v gledališki svet dijakom in dijakinjam omogoča samoizražanje, katerega v času odraščanja nujno potrebujejo. Dramska ustvarjalnost je zanje osebna identifikacija, ker je neposreden izraz lastnih iskanj, doživljanj in vprašanj. Sooblikuje njihov intelektualni in čustveni razvoj. Je prostor svobode. Je tudi sprotna reakcija na dogodke v družbi. Prinaša neprecenljive izkušnje o kulturi in umetnosti, saj je likovni, glasbeni, oblikovni, jezikovni in fabulativni kolaž.
Je druženje, kreativnost, delo, odgovornost, produkcija, zadovoljstvo in nagrajuje z veseljem. Nenazadnje pušča dragoceno spominsko sled.
Katarina Torkar Papež, profesorica slovenščine