Nekaj besed in veliko tišine - po ekskurziji v Auschwitz

Dva dneva po svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta smo dijaki/nje četrtega letnika skupaj s štirimi profesorji/cami obiskali koncentracijsko taborišče v Auschwitzu. Iz mesta Krakov, kjer smo spali, smo potrebovali še kakšno uro avtobusne vožnje do taborišča. V pričakovanju hudega, nekateri v strahu tega, kaj bodo videli in kako bo to vplivalo na nas, ali pa enostavno zaradi jutranje nezgovornosti je avtobus tisto uro odsedel večinoma v tišini. 

Obisk tega kraja je, kot tudi svetovni dan spomina na žrtve holokavsta, del kulture spominjanja, ki skuša oživljati obljubo: »Nikoli več!« 

Dijaki/nje smo ob informacijah, ki nam jih je predalo vodstvo v muzeju koncentracijskega dela Auschwitz I. in ob ogledu uničevalnega dela Auschwitz-Birkenau, svoje misli posvetili dojemanju tamkajšnjega preteklega dogajanja. Bolj sami zase smo skušali doumeti zlo in trpljenje tolikih človeških usod. Ta dan za nas ni bil le dan učenja ali spominjanja, temveč tudi dan razmišljanja za boljšo orientacijo v prihodnosti in aktivnega ukvarjanja z zgodovino, kar je edina zaščita pred blodnjo rasizma, nacizma, nacionalizma in pred drugim zlom, ki se pojavlja v novih, včasih težko prepoznavnih oblikah. Ker pa ta del zgodovine počasi uhaja iz naše emocionalne in vsesplošne zavesti, je potrebno še z večjim trudom slediti pobudam preživelih, ohranjati spomin. 

Zato je po mojem mnenju ključno, da si vsak ob obisku kraja, ki v sebi nosi toliko moči in zgodovine, enostavno pusti, da kraj vpliva nanj, nujno pa je tudi, da si upa zastaviti vprašanja, kot sta: »Kako je vse to povezano z mano in v kakšnem odnosu stojim do tega?« Kot kritična refleksija na videno.

Med enourno vrnitvijo v Krakov je prav tako prevladovala tišina, morda posvečena prav tem vprašanjem. Sama zase lahko rečem, da mi je obisk prinesel posebno treznost in spomnil na človeško dolžnost.

Mira Gabriel, dijakinja 4.A

Oglejte si še fotozgodbo, ki jo je oblikovala Rosa Angela Romih, tudi dijakinja 4.A.