iskanje

Predstavi na pot

Nazaj

 

Nisem le to, kar sem, in svet ni samo to, kar vidim, čutim in otipljem. 
Zakoni drugi vodijo življenje, zato sem tu, da jih spoznam,
 zato sem tu, da zvem, kdo sem.

 

 

Antigona Dominika Smoleta je v svetu slepil in laži simbol iskanja smisla.

Snovno ogrodje Sofoklejeve parabole je prestavljeno v Tébe našega časa, ki so tehnokratsko utilitaristični prostor vsakdanjih navad in praznih dni. 

Prepoved pokopa sovražnega Polineika sproži spopad med razumom in vestjo v človeku. 
Antigona je postavljena v zapletena razmerja svojega dvoma, odločitve in dejanja. Razum jo sooči s strahom pred smrtjo, saj ve, da bo za svoje početje kaznovana, notranji glas vesti pa ji prigovarja, naj se odloči za pravično ravnanje. 
Njen upor oblastni represiji, pragmatičnemu hedonizmu in konformizmu  raste iz uzrtja bistva bivanja. Odreče se videzu, ker hoče resnico. 
Svojega brata mora poiskati in pokopati, saj je pieteta do mrtvih zanjo nedvoumna. 
Iskanje Polineika postane sinonim za ljubezen, spravo, mir, resnico, moralo, vest in sočutje. 

Antigonin konflikt s kraljem Kreontom zato ni zgolj konflikt med posameznikom in oblastjo, ampak je filozofski bivanjski problem. Razpre se v gnanosti za Dobrim. 

Zakaj prav Antigona?

Ker skoznjo odzvanja testament mitične davnine za sedanjost in prihodnost.
Ker vedno znova zastavlja vprašanje, kako se upreti svetu vladajočih laži in kako slediti resnici. 
Ker v osveščenem posamezniku tli naravna težnja po vrednotah, ki se v slehernem času znajdejo v krizi, zato pritrjuje nujnemu opredeljevanju do njih.

 

Zakaj bralna uprizoritev?
Antigona v drami ne more biti fizično prisotna, ker je zamišljena kot ideal. Svet bi jo umazal, takoj ko bi se pojavila v njem. Vendar je duhovno vseprisotna.  Zato vznemirja dvor, ki  je statično ujet v banalnosti, ne doživi peripetije, vrti se v svojem mrtvem ždenju. Udobno sedi in redi svojo samozadostno zgodbo. V gibanju je lahko le Paž, ki spozna, da je videz varne stvarnosti varljiv.  Vstopa v antigonski svet in poantira glavno idejo. Skozenj zveni Antigonina visoka pesem, ki ji je smiselno pozorno prisluhniti. Odrska iluzija dogajanja se zato umakne koncertnemu branju.

Katarina Torkar Papež

MENU
Hitre povezave