iskanje

Po recitalu pesniške zbirke PET, 28. maj 2026

Nazaj

En cvet se odrl je danes na jutro, izpustil je srečo iz svojih dlani          

(Kosta Ražman)
 

PET: Tanja Moe, Julija Kozamernik, Kosta Ražman, Nika Krenn Bukovec in Lena Štelcer. 
Ustvarjalci pesniške zbirke Gimnazije Poljane so bili izbrani ob prošnji dijakom in dijakinjam, naj se odzovejo na predlog, da bi po skoraj desetih letih po prvi poljanski zbirki PESMI ŠESTIH, izdali še drugo, ki bo odtis sedanje generacije mladih. 

Zbirka je nastajala celo šolsko leto. Na vabilo za sodelovanje se je septembra lani odzvalo 18 poljank in poljancev, ob čemer se je začelo besedila zbirati in izbirati. Kriterij je določal predvsem izvirnost. Po številnih branjih in pomenkih, kako še kaj domisliti in izboljšati, je po piljenju nastala dokončna slika. Ob tem smo se jasno zavedali, da je vsak izbor tvegan, četudi je odraz strokovnega uvida. Zato upamo, da bo vsem, ki se morda počutijo spregledane, v prihodnosti dana nova možnost. 

Knjiga ima naslov Pet in pomenljiv izgled.

Naslovnica zbirke

Odločili smo se, da bodo lirična motrenja in občutja podčrtali tudi fotografski odtisi sipin. 
Naslovnica številu pet podeljuje simbolno vrednost, saj občutja in misli zapiše roka s pet prsti. Pet izbranih glasov ne pomeni le tipičnega človeškega števila, pač pa spremembo in svobodo, nemir in raziskovanje, zato zbirka tudi v tem pomenu predstavi pet poti in pet načinov, kako začutiti svet ter ga ustvarjalno prebesediti.

Izbranim iskreno čestitamo!

Urednica Katarina Torkar Papež pesniški zbirki na pot med drugim zapiše, da je poezija klic duha in izziv intelekta. Besede s čarovnijo podob osvobaja klišejev in jih preoblikuje  v samosvoje svetove. Odkriva, žarči in razpira neponovljive perspektive. Osmišlja paradokse in zapeljuje v čudenje. Je najzahtevnejši in najvišji izraz miselne, čustvene in občutenjske artikulacije. Kdor se poda na sled za njo, ima veliko dela, saj se mu odkriva kot nikoli povsem rešljiva uganka. 

Tudi pet mladih glasov v pričujoči zbirki začenja motriti skrivnosti. Nekateri varno v rimi in ritmu, drugi v razklenjenih verzih in razvezani skladnji. Toda vsi v že posebni pesniški drži. 

Njihova tematika je v glavnem bivanjska, od daleč dotikajoča se klasičnega verza: okusil zgodaj sem, tvoj sad, spoznanje!, od koder zazveni v več smeri: 
v trpkost - Ko bi vsaj imela nekoga, ki me gleda z iskreno ljubeznijo - T. Moe
v ironijo - Ljubimo. Ljubite. Ljubijo.   Lažnivci.- N. Krenn Bukovec,
v žalost - In vem, da kmalu bom sejal, a kal semena mi ne bo ničesar dal. - K. Ražman
v upor - Jaz nisem tu, da trajam - L. Štelcer ter 
vztrajanje - ni več ljubezni, samo še hrepenenje po svobodi izven nedoločenega prostora neskončnega pričakovanja -  J. Kozamernik.

V prevečkrat gluhem svetu za vse tisto, kar je zares vredno in nezamenljivo, se preigrajo besede mladih, ki smisel postavijo pod vprašaj, vendar mu ne zaprejo vrat. Motivi igrivosti in hudomušne bodikavosti pričajo, da mladost temno zarjo tudi prehaja.

Četudi pesem ob bolečih slutnjah kdaj zadrhti, iz mnogih verzov vzhaja življenjska moč – upanje: in nekoč bo vse v redu (T. Moe), kar podčrta tudi naslov zbirke: PET - pet raziskujočih mladih pogledov, pet glasov, pet pesniških jazov, ki so začeli pet' pesmi.

Samosvoji notranji svetovi se sicer srečajo v skupnem, polifonem prostoru besede, toda vsak glas v njem odpoje lastni samospev: v svojem ritmu, s svojo občutljivostjo in v svojem pogledu na svet. 

Morda bo kateri od njih v bodoče uresničil Rimbaujevo misel: Tu vates eris! in postal pesniški videc.

 

V Predgovoru Liu Zakrajšek pa beremo naslednje:
Knjiga je svojevrstna časovna kapsula. Desetletje kasneje še vedno pripoveduje o trenutkih, ki si jih zajel_a v pest, vmes pa so se časi spremenil. Spremenili so tudi nas. Ko sem imela osemnajst let, smo s petimi prijatelji na pobudo profesorice Katarine Torkar Papež na koncu srednje šole objavili pesniško zbirko Pesmi šestih. Od tega bo skoraj deset let, in ko jo listam, se čudim, kdo je bila avtorica tistih verzov. Bila sem jaz. Bili smo mi. Tista zbirka je dokument nekega obdobja, ki ga v mojem spominu napolnjuje temno modra svetloba bližajočega se zadnjega poletja pred odhodom na faks. V svet odraslih, karkoli že to pomeni. Odkar pišem, sem spoznala, da je lahko pisanje časovni stroj: neka knjiga nas lahko prestavi v daljno preteklost, ko smo jo prvikrat brali, lahko pa se ozira tudi v prihodnost. Odpira vprašanja o tem, kam gremo, kaj lahko upamo, kam se obrača svet. Pesnica Jane Hirschfield je v neki pesmi zapisala: “Ne vem, kaj je čas. Nikoli ga ne moreš najti. Lahko pa ga izgubiš.” Zdi se mi, da ga lahko, če pišeš, nekaj tudi zamrzneš. 

Zbirka pred nami je združila pet različnih pesniških glasov, ki pišejo iz različnih vzgibov. Po njihovih besedah, jim pisanje omogoča, da:

krotijo kaos v svoji glavi,

se urijo v spominjanju,

pesmi spreminjajo v ogledala,

se tolažijo,

skušajo razumeti nesmisle.

 

Njihove poetike so močne in samosvoje. Rojstni dan takšne lepe pesniške knjige je nekaj, kar lahko res praznujemo – sploh zato, ker je pisava mlajše generacije pomembno ogledalo za družbo in naš čas. 

Še nekaj o času: ko smo Aljoša, Max, Nastja, Neža in Patrik daljnega leta 2017 sestavljali zbirko, nismo imeli pojma, ali bomo kdaj napisali še kakšno, ali nas bo tudi poklicna pot vodila v polje literarnega. Ampak to ni bilo tako važno. Važno je bilo, da so naše besede dobile svoj prostor v knjigi, ki je dokument časa in jo lahko prebiramo še sedaj – vsaj jaz jo vsake toliko vzamem v roke. Pisanje, to verjamem, dokazuje, da vedno ostane še nekaj neizrečenega, kar lahko napaja naše nove umetniške podvige. In kljub temu imajo pesmi v pričujoči zbirki toliko za povedati. 

Literatura je v tako veliki meri stvar skupnosti. Saj nas vsebuje. Ker so dela, ki jih soustvarjamo tudi nekaj, kar ostane za vedno: naš skupinski portret. 

 

RECITAL ob izidu pesniške zbirke PET smo pripravili 28. 5. 2026 v šolski dvorani.

Na njem so sodelovali:
Povezovalci in interpreti: Svit Šturbej, Marina Mihajlović, Maj Žižek
Pesniki/ bralci: Tanja Moe, Julija Kozamernik, Kosta Ražman, Nika Krenn Bukovec, Lena Štelcer
Glasbeniki: Zala Bartol, klavir; Tora Ackermann, čelo; Vida Novina Kurir, violina
Tehnika: Jon Šef, Vid Stražišar, Aleksandar Navala
Oblikovanje materiala, plakatov in promocija: Lucija Rudolf, Kristina Stojanovska, Amila Pivač, Julija Kozamernik, Lena Štelcer 
Glasba: 
Claude Debussy: Arabesque št. 1   Zala
Dmitri Shostakovich: Koncert za violončelo in orkester v Es-duru št. 1, op. 107 – Moderato   Tora
Reinhold Glière: 8 skladb za violino in violončelo op. 39 – Preludij   Vida, Tora
Paul Hindemith: Sonata za violončelo solo, op. 25, št. 3 - Lebhaft, sehr markiert, Mit festen Bogenstrichen    Tora
Astor Piazzolla: Oblivion    Zala, Vida, Tora
Antonin Dvořak: Humoresque, op. 101, št. 7    Vida, Tora
Maurice Ravel: Une barque sur l’ocean    Zala
Camille Saint-Saens: Le cygne    Zala, Tora

Ob tem se zahvaljujemo gospodu ravnatelju Srečku Zgagi, ki je izdajo knjige podprl tudi finančno.
Hvala naši bivši poljanki, sedaj pesnici in pisateljici Liu Zakrajšek, za nadvse prijazno sourednikovanje.

Čestitamo oblikovalki naslovnice in fotografij Leni Štelcer in hvala vsem ostalim oblikovalcem za plakate in promocijo.
Prav tako hvala in čestitke tehnični ekipi za pomoč pri izvedbi recitala in Marku Belaku za pomoč pri postavljanju scene.

In nenazadnje hvala publiki za izjemno udeležbo in nadvse prijazno počastitev zbirke.

Katarina Torkar Papež, prof.

Fotografije: Julij Dominik Mrak, 2.A

MENU
Hitre povezave