Ko je včerajšnje sonce zvečer zašlo, da je jutri nastopilo jutro

Kot končno ločilo letošnjega ustvarjanja v sklopu Pravega kota se je 16. aprila odvil literarni večer Jutri bo jutro. Ta je resda že nekaj sončnih vzhodov nazaj postal včerajšnji, a za kratek sončni žarek časa je bil tisti dan za vse zbrane le današnji. Spomladansko žvrgolenje, igrive melodije glasbenikov in drobci poezije so ob zahajajočem soncu stkali vez med včerajšnjim večerom in vsemi prihajajočimi jutrišnjimi jutri. 

V šolski dvorani, kar se da blizu širnega neba, kjer se srečata jutranja in večerna zarja, smo večerno zvezdno odejo pričakali oviti v socvetje poezije in glasbe. Z notami so se poigrali poljanski glasbeniki, ob klavirski spremljavi pa sta se v pevskem duetu zmešali tudi barvi le dveh glasov. Prelivanje odtenkov odrskih luči, ki so spominjale na venomer spreminajoče se nebo, je zasanjano spremljalo poezijo, ki je za hip zapustila varen hram knjižnih platnic ter celo avtorske verze dijakov v mnogih tujih jezikih. Sončni zahod je uspel prehiteti tudi Vid Skrbinšek, naš profesor slovenščine, ki se nam je na odrskih deskah priružil v družbi lastnih rim.

Tako je literarni večer počasi zašel za obzorje prihodnjika in se zavil v toplo odejo preteklika. Naj bo v spomin nanj za vsak danes jutri jutro, ki ga zlati žarki vselej prineso, jutranje in sveže, z ravno pravšnjim ščepcem včerajšnjega večernega spominjanja in svetlih jutranjih želja za današnji in jutrišnji jutri.

Besedilo in izbor fotografij: Neja Brumen, 4.G v imenu uredništva Pravega kota