Astronomsko opazovanje

V četrtek, 23. aprila, tik pred začetkom dolgo pričakovanih prvomajskih počitnic, je šola organizirala astronomsko opazovanje. Sama sem po treningu torej odkolesarila v klanec proti Ljubljanskemu gradu. K sreči sem na polovici poti srečala sošolko, tako da sem precej zadihana in olajšana stopila s kolesa in pot nadaljevala skupaj z njo. Pred in za nama se je začelo nabirati vedno več ljudi, ki so se v somraku počasi pomikali navkreber. Teleskopov in profesorjev ni bilo težko najti, saj jim je poleg gruče dijakov družbo delala še antena, ki je pokončno stala sredi našega zbirališča in se stegovala proti sivemu nebu. Marsikdo, ki je že pokukal skozi teleskop, je zdaj postaval po travniku, naša skupinica, ki se je šele začela nabirati, pa se je med klepetom postavila v kolono, kjer smo vznemirjeno čakali, da pridemo na vrsto. Ko sem končno pokukala skozi odprtino teleskopa, ki me je spominjala na mikroskopov okular, najprej razen teme nisem videla ničesar. Šele po parih minutah vrtenja gumbov in zame popolnoma nerazumljivega uravnavanja te nenavadne, podolgovate naprave, mi je profesor pomignil, naj poskusim še enkrat in takrat sem ga končno zagledala. Jupiter je bil velik, bel in podoben mentolovim bonbonom, ki jih babice vedno hranijo v svojih torbicah. Ponosno in okroglo se je izrisal v teleskopu in ko sem ga opazovala še nekaj trenutkov, sem opazila proge, ki so se vlekle po njegovem napetem površju. Temo okoli njega so prekinjale le štiri majhne pikice, njegove lune, ki so svetlo mežikale dol na Zemljo: Io, Evropa, Ganimed in Kalisto.

Pri vsem skupaj me je najbolj presenetilo dejstvo, da je bil ta peti planet od Sonca skupaj s svojimi lunami na videz tako blizu. S prostim očesom je bil videti kot majhna zvezda, o lunah pa se mi brez teleskopa še sanjalo ne bi. Zdelo se mi je precej neverjetno, da je lahko ta dolga, draga cev kar tako premagala vse tiste milijone kilometrov, ki so nas od planeta ločevali. Tako močno je bil približan, da bi se ga človek skoraj lahko dotaknil. Gledali smo tudi Luno in kraterje na njej, saj je bila ravno v krajcu, ko so zaradi senc kraterji najbolj izraziti. Ampak Jupiter me je vseeno bolj omrežil. Tudi Wikipedija piše: »Rimljani so največjemu in najsvetlejšemu planetu nadeli ime svojega najmogočnejšega boga, saj sta oba predstavljala vrhunec moči in sijaja, eden na nebu, drugi v mitologiji.«

V resnici smo si kljub dolgi vrsti Jupiter z lunami precej hitro ogledali, smo pa zato še dolgo ostali na gričku in klepetali o vsem, kar nam je padlo na pamet. Zdelo se je, kot da so bili pogovori v temi, pod zvezdami še bolj pristni in sproščeni kot običajno. Med opazovanjem neba sem izvedela marsikaj novega, vendar mislim, da sem največ odnesla od druženja in debatiranja po njem.

Anteni smo delali družbo kakšni dve uri, preden je kruta realnost počasi začela kapljati iz naše podzavesti in nas napodila domov. Preden smo se s sošolkami dejansko odpravile, smo se poslovile in spet zadržale še vsaj trikrat, potem pa smo vendarle pobrale svoje stvari in se počasi začele spuščati po hribu navzdol. Večer je bil res na polno izkoriščen, vseeno pa sem se že zelo veselila toplega tuša, malo manj pa domače naloge, ki me je še vedno čakala na pisalni mizi.

Zapisala: Eva Mlakar, 1.H