Portugalske prigode

Ko smo se izkrcali iz letala, smo šli na avtobus, ki nas je pripeljal nazaj v Ljubljano. Na poti naju je profesorica prosila, naj napiševa prispevek, v katerem potovanje opiševa skozi najine oči. Ponudbo sva takoj zagrabila (a se nisva čisto dobro zavedala velikosti najinega krožnika).

Ko smo prispeli v Ljubljano, smo zadnje minute skupaj preživeli še z zadnjimi kliki na kamerah ter v objemu in slovesu od Tilna – našega vodnika. Bil je super vodnik in eden izmed tistih, ki ne nehajo govoriti. Vedel je res ogromno malih podrobnosti, ki so nam zadnji dan, po treh urah vožnje, šle že malo na živce. Kljub temu sva prepričana, da ne govoriva le v svojem imenu, ko rečeva, da nam je Tilen polepšal potovanje, saj nas je vsak dan učil portugalščine ter nam zaupal kakšno od svojih zanimivih prigod.

Že po prvi besedi, ki jo je izrekel, sva opazila njegov zanimiv naglas. V naslednjih treh dneh sva tekmovala, kdo bo hitreje ugotovil, od kod prihaja. Najini ugibi so segali vse od Pirana do Metlike. Ko sva ga zadnji dan vprašala, nama je povedal, da prihaja iz treh krajev, eden od njih je Ljubljana. Nobeden od naju ni zmagal, saj nisva zadela niti enega. Doma je v tišini najbolj zadonela odsotnost Tilnovega glasu. Pogrešali smo ga.

Ko smo obiskali vse možne turistične atrakcije, vse od najbolj zahodne točke Evrope do raznobarvnih mozaikov in vrtov, sva ugotovila, da nama smisel potovanja ne predstavljajo znamenitosti, ampak majhni trenutki in odnosi, ki sva jih stkala na poti. Te vrednote se nama preslikavajo tudi v vsakdanje življenje (morda bi to lahko bil celo najin smisel življenja?).

Zelo dober primer tega je (skoraj vsakodnevna) jutranja joga z najinima (najljubšima) profesoricama Natali Žlajpah in Natašo Nakrst.

Prvi dan je Nataša v šali omenila jogo zgodaj zjutraj naslednji dan. Midva pa se nisva hecala. In res se je zgodilo. Pa ne samo enkrat. Postavili smo se okrog drevesa na vrtu hostla ter se z dihalnimi vajami in pozdravom soncu malce zbudili in povezali z naravo. Upava, da je ta spomin ostal v lepem tudi njima in se priporočava za še kakšno ponovitev (morda kar preduro).

Po navadi se na ekskurzijo ne prijaviš zaradi programa, vendar nas je tokrat ta zelo pozitivno presenetil, v spomin pa se nam je še posebej vtisnil fado.

Fado je globoko čustven žanr portugalske glasbe, za katerega so značilne nostalgične, melanholične melodije (saudade), ki se pogosto osredotočajo na usodo, hrepenenje in srčno bolečino.

Preden smo šli poslušat fado, smo pogledali, kaj to sploh je. Prebrali smo definicijo (zgoraj) in nismo imeli previsokih pričakovanj, ko pa se je začel, je med skoraj šestdesetimi dijaki zavladala popolna tišina, spremljale pa so jo široko odprte oči.

Resnično se zahvaljujeva vsem profesorjem, vodniku Tilnu in ostalim, ki so za nas organizirali ter izvedli to potovanje. V imenu vseh dijakov smo vam iskreno hvaležni.

Da ne bova dolgovezila, bova članek zaključila z upanjem, da nisva naredila prehudih slovničnih napak ter da ste dobili vpogled v malo več kot le portugalsko kulturo.

Napisala Gantar Kovačevič Ilka in Janežič Filip, dijaka 2.E
Fotografije: Natali Žlajpah