BeriDeli 2026 - Razpočnost

V Galeriji G+ na Gimnaziji Poljane je 10. februarja 2026 zavladalo posebno vzdušje. Po hodnikih in razstavnih kotičkih galerije so se zbirali dijaki, profesorji in obiskovalci, ki jih je povezovala ista radovednost: kakšne zgodbe letos pripoveduje projekt Berideli? Pri projektu je letos sodelovalo okoli 40 dijakinj in dijakov, ki smo skozi branje in umetniško ustvarjanje soustvarili razstavo. Berideli na naši šoli že več let spodbuja bralno kulturo ter ustvarjalnost dijakinj in dijakov, saj knjigo postavlja kot izhodišče za osebni in umetniški izraz. Otvoritev že pete razstave tega umetniško-bralnega projekta je potekala ob branju odlomkov iz izbranih del in predstavitvi ustvarjalnih odzivov dijakov. Razstava je nosila skrivnosten, na novo izmišljen naslov Razpočnost – besedo, ki v sebi združuje idejo razpoke in močnega poka, trenutka, ko se nekaj prelomi in hkrati na novo poveže.

Projekt na naši šoli temelji na preprosti, a zelo močni ideji: dijaki preberemo eno izmed ponujenih knjižnih del po lastni izbiri, nato pa nanj ustvarjalno odgovorimo v mediju, ki nam je najbližji. Tako knjiga ne ostane samo prebrana, ampak zaživi naprej – v umetnosti in v našem osebnem razmisleku. Priprave na letošnjo razstavo so se začele že novembra, ko smo segli po raznolikem naboru knjig: od romanov in spominov do družbenokritičnih del in poezije, kot so Živalska farma, Vegetarijanka, Kurja fizika, Konje krast, Živalska kmetija, Trpljenje mlade Hane, Bend, Dobra družba, Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo in Vrnitev: Spomini Palestinke. Vsaka knjiga je odprla svoj svet in svojo razpoko, skozi katero smo lahko razmišljali o temah dobrega in slabega, preteklosti in sedanjosti, bližine in tujosti.

Razpočnost kot naslov in osrednja ideja razstave izhaja iz besede razpoka. Ta predstavlja namišljeno mejo, ki jo lahko najdemo skoraj v vsaki zgodbi: med tem, kar je bilo, in tem, kar bo; med posameznikom in družbo; med »nami« in »njimi«. Berideli pa je prostor, kjer se te razpoke srečajo in trčijo ter ustvarijo pok – trenutek, ko se literarna zgodba prelije v umetniški izraz. Zato Razpočnost dobro opiše raznolikost in energijo projekta, kjer se literarni in umetniški svetovi združijo v skupni razstavni prostor.

Ustvarjalni odzivi dijakov so bili letos zelo raznoliki. Med deli so obiskovalci lahko videli risbe, slike, fotografije in 3D-podobe, pa tudi kazalke za knjige, kratka filma z naslovoma Fressen macht frei ob romanu Živalska farma in Pelargonije, kot odziv na pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. Obiskovalci so si lahko ogledali tudi plesno miniaturo in glasbene točke. Nekateri so izbrano delo interpretirali z literarno refleksijo ali kamišibajem – japonsko obliko pripovedovanja zgodb ob slikah. Vsako delo pa je nosilo oseben pečat ustvarjalca in hkrati pokazalo, kako različno lahko bralci doživimo isto besedilo.

Sama sem v procesu ustvarjanja za razstavo še posebej začutila, kako odprt in svoboden je ta projekt. Zdelo se mi je dragoceno, da sem lahko res ustvarjala po svoje, brez vnaprej določenih pravil, in da sem lahko občutja, ki jih je v meni odprla knjiga, izrazila na način, ki mi je najbližji in najljubši. Ta občutek ustvarjalne svobode in osebnega odziva je bil zame verjetno najlepši del celotnega procesa – trenutek, ko literarna izkušnja postane nekaj mojega, notranjega in čisto osebnega.

Posebej me je pritegnil kamišibaj z naslovom Volk pogoltnik, ki je nastal kot odziv na Živalsko farmo. Najbolj mi je bilo všeč, da je bilo izvirno delo aktualizirano, prirejeno in ponovno pripovedovano skozi basen. Zgodba je tako dobila novo plast, hkrati pa ohranila svojo družbenokritično. Kamišibaj pa kot medij omogoča zelo neposreden stik s poslušalcem – pripovedovalec in podobe skupaj ustvarijo občutek žive zgodbe, skoraj kot bi se odvijala pred nami. Volk pogoltnik je zato deloval hkrati preprosto in zelo močno: skozi živalske like je spregovoril o oblasti, manipulaciji in človeških slabostih, a na način, ki je bil razumljiv, aktualen in tudi rahlo ironičen. Prav ta spoj basni in sodobnosti se mi je zdel najbolj prepričljiv in zabaven.

Zelo me je nagovorilo tudi delo Razbito ogledalo, ki je nastalo ob romanu Vegetarijanka. Gre za 3D-sliko na platnu, ki človeka takoj pritegne in se ga dotakne. V ospredju je imitacija okostja glave, obdana z vrtnicami in razbitim ogledalom. Ogledalo ne odseva celote, ampak razdrobljene dele, zato gledalcu ponuja možnost samorefleksije – vsak lahko v njem vidi nekaj svojega, a nikoli popolnega. Delo tako združuje lepoto in nelagodje, krhkost in bolečino; podobno kot roman sam. Prav občutek notranje razklanosti in tihe praznine, ki jo nosi protagonistka iz Vegetarijanke, je v delu zelo močno prisoten.

Tudi sama sem želela ob ustvarjanju svojega dela zajeti prav to praznino. Moje delo z naslovom Brez poudarja odsotnost – ne le odsotnosti oseb, temveč tudi odsotnost čustev, misli, morda celo samega sebe. Naslov sem izbrala zato, ker sem želela, da gledalec najprej začuti tišino, praznino, šele nato pa začne razmišljati, kaj pravzaprav manjka. Zdi se mi, da je prav občutek odsotnosti in notranje praznine na neki način povezovalna nit številnih knjig, po katerih smo ustvarjali. V različnih zgodbah se vedno znova pojavlja razpoka med tem, kar je človek navzven, in tem, kar doživlja znotraj – in prav to razpoko sem želela ujeti tudi sama.

Otvoritev razstave je potekala ob branju odlomkov iz knjig in obiskovalce z njimi popeljali v izhodiščne zgodbe del, ki so bila preoblikovana v druge umetniške medije. Ob tem so predstavili tudi lastne ustvarjalne odzive, ki so nastajali več mesecev. Dogodek zato ni bil le razstava, ampak tudi srečanje bralcev, ustvarjalcev in poslušalcev – skupni trenutek, v katerem sta literatura in umetnost postali eno in skupaj povedali novo zgodbo.

Po že petih razstavah se projekt Berideli na Gimnaziji Poljane kaže kot pomemben del šolske kulturne identitete. Dijakom omogoča, da branje doživimo kot osebno raziskovanje in umetniško izražanje, ne le kot šolsko obveznost. Razpočnost pa je letošnjo razstavo povezala v celoto: v prostor, kjer se razpoke med svetovi ne zapirajo, ampak postanejo mesta srečanja. Tako Berideli znova dokazuje, da knjige niso le zgodbe na papirju, ampak živ material za razmišljanje, ustvarjanje in povezovanje.

Posebna zahvala pa gre tudi mentoricam, ki so omogočile, da je projekt zaživel v svoji najboljši luči. To so Nina Ostan (vodja projekta), Katarina Torkar Papež, Nataša Žiger in Mateja Jakša Jurković.

Besedilo: Zoja Avbar, 3.A, fotografije: Zoja Avbar in Julij Dominik Mrak