Projektni dan za 3. letnike na temo Strah in pogum

Za 3.B: Strah in pogum v Vrtu vseh svetih (ogled pokopališča Žale)

Sodelujoča učitelja: Franci Jaklič (MAT) in Saša Perović (ZGO)

V torek, 3. marca, je bil zrak mistično naelektren zahvaljujoč krvavi polni luni – popolna priložnost za dešifriranje letošnje rdeče niti projektnega dne, »strah in pogum«. Dijaki 3.B smo se na sončno dopoldne usedli na linijo 2 ali se kako drugače pripeljali do ljubljanskih Jarš, vendar nas pot za spremembo ni zanesla po nakupih, temveč smo izstopili na postaji Žale in se radovedno zbrali pred ljubljansko nekropolo. Ob 9.00 nas je namreč čakal voden ogled pokopališča Žale – pod okriljem matematično-zgodovinskega dueta profesorice Perović in profesorja Jakliča ter vodičke Tjaše smo najprej spoznali skrivnosti Plečnikovih Propilej in Vrta vseh svetih. Med sprehodom smo izvedeli zanimivosti o arhitekturni zasnovi in okoliščinah gradnje, poslušali o pogrebnih običajih in pokopavanju v človeški zgodovini, presojali simetričnost stebričastih propilej in spoznavali Plečnikovo simboliko ob ogledu mrliških vežic. Po umetnostnozgodovinskem delu je sledil ogled južnega dela pokopališča, kjer se nahajajo najzgodnejši grobovi in od koder so se Žale pozneje širile. Med drugim smo se ustavili pri poslednjih domovih Plečnika, naših štirih modernistov, Lily Novy, Ivana Hribarja, škofa Jegliča in drugih pomembnih imen slovenske zgodovine. Ogledali smo si tudi vojaška pokopališča in kostnico. Da pa bi izpolnili zahteve medpredmetnega povezovanja, smo se po kratki kavi razdelili v dve skupini in z metom kovanca dobili dve različno obarvani nalogi – skupina zgodovinarjev je poiskala nagrobnike slavnih slovenskih matematikov in predstavila njihova pestra življenja, ki se danes skrivajo za vklesanimi imeni, medtem pa so matematiki trli geometrijske orehe arhitekturne zasnove Plečnikovih Žal in njegovih famoznih stebrov.

Pokopališča so pomemben del naše (zahodne) kulture, hkrati pa imajo v fikciji sloves »strašljivega« prizorišča. Projektni dan smo morda preživeli na nekoliko nenavadnem kraju, vendar se je med sprehodom v umirjenem in spoštljivem vzdušju v družbi sončnih žarkov razblinila stigma in za kamnitimi nagrobniki smo odkrili mnogo simbolike, dejstev, kopico zgodovine, zgodb in tehničnih podrobnosti. Skupaj smo, na tihem, sestavili epilog, v katerem sta strah in pogum sestavini človeškega življenja, ki si ju delimo vsi: vselej nas spremlja strah pred neznanim in neizogibnim, pa vendar ves čas utelešamo pogum, saj si upamo živeti in spreminjati svet na bolje. 

Za 3.C: Kaj nas živali lahko naučijo o strahu in pogumu?

Sodelujoči učitelji: Nataša Žiger (SLO), Mateja Jakša Jurkovič (GLA), Uroš Bizilj (ŠVZ)

Dijaki 3.C so projektni dan preživeli v živalskem vrtu, kjer so raziskovali temo Kaj nas živali lahko naučijo o strahu in pogumu. Med opazovanjem različnih živali so razmišljali o tem, kako se živali odzivajo na nevarnost, kako se branijo in kako premagujejo strah v naravnem okolju. Skozi vodene naloge in pogovor so ugotavljali, da sta strah in pogum pomembna za preživetje ter da se tudi ljudje lahko veliko naučimo iz vedenja živali. Za nekatere dijake je poseben izziv predstavljalo bližnje srečanje s kačo in pajkom, a so strah uspešno premagali. Ob obisku ljubljanskega živalskega vrta je nastala tudi krajša filmska reportaža.

Za 3.D: Strah in pogum

Sodelujoči učiteljici: Irena Tomford (ANG), Ksenija Blažin (ŠVZ)

Skupni cilj projekta je bil osvetliti soočanje s strahom in kako le tega premagati. Projektni dan se je začel v Plezalnem centru Ljubljana, kjer so se dijaki preizkusili v plezanju (element strahu je predstavljala višina, s katere so se morali spustiti). Po končanem prvem delu, smo se dobili na šoli, kjer smo imeli moderirano diskusijo. Dijaki so si ogledali tri videoposnetke, ki so naslovili temo strahu. Pogovarjali smo se o soočanju s stresnimi situacijami, kako naše telo odreagira na stres (fizično in psihično) ter s kakšnim tehnikami si lahko pomagamo. 

Dijaki so bili na plezanju zelo aktivni in kasneje se je izkazalo, da je pričakovani strah pri spustu upravičen. Pri diskusiji so podelili svoje izkušnje o počutju v stresni situacijah in kako si na različne načine načine pri premagovanju strahu pomagajo.

3.E je bil v tem tednu na mednarodni izmenjavi.

Za 3.F: Kaj je strah in kaj je pogum?

Sodelujoča učitelja: Alenka Zorman (SLO), Miloš Pogačar (ŠVZ)

Za uvodni akord v projektni dan o strahu in pogumu smo si ogledali slovenski film Pojdi z mano, ki je razkril strahove štirih najstnikov, ki se odpravijo v »neznano Slovenijo«, da bi posneli fotografijo za fotografski natečaj »Neznana Slovenija«. Film se osredotoča predvsem na strah pred neznanim in na razsežnosti domišljije, ki se poraja ob nenavadnih situacijah, ki so morda povsem običajne. V nadaljevanju projektnega dne smo razmišljali o svojih lastnih strahovih in jih vizualno predstavili z lastnimi fotografijami, ki smo jih na koncu projektnega dneva ocenili in izbrali eno za šolsko spletno strah. Izbrana fotografija nosi naslov LEBDEČE HIŠE. Fotografija je namenoma nekoliko zatemnjena, saj izraža naš strah pred prihodnostjo, v kateri ne čutimo varnosti na številnih življenjskih področjih.

Za 3.G: Soočanje s strahom: pogumno naprej!

Sodelujoči učiteljici: Mateja Pandel (SLO), Jasna Amon (PSI)

Dijaki 3.g razreda smo imeli na Univerzi Sigmunda Freuda najprej delavnico z naslovom Strah in pogum, ki se je pričela ob 9. uri, vodili pa sta jo dve študentki te univerze. Začeli smo jo sede v krogu, kjer smo povedali svoje ime ter jed, ki bi jo jedli za vsak obrok do konca življenja. Sledili sta igra v slogu glasbeni stoli, kjer smo se malo razgibali in igra, kjer smo poskušali komunicirati brez besed. Sledilo je delo po skupinah, kjer smo danim osebnostim pripisali strahove, ki bi lahko stali za dejanji oseb, pri tem pa smo se tudi pogovorili o strahovih, ki jih sami doživljamo. Sledila je kratka debata v slogu pro in kontra o pogumu, kjer smo zagovarjali razne trditve ali pa smo te zanikali. Na koncu smo še vsak zase zapisali deset želj, ki jih imamo, naučili pa smo se tudi razločevati med željami in cilji. Na koncu smo dobili tudi delovni list, na katerega smo en cilj, dosegljiv v bližnji prihodnosti, podrobno razčlenili, pri čemer smo izpostavili načine za doseganje željenega in ovire, na katere lahko naletimo med doseganjem tega cilja.

Delavnica je bila prijetna, vseskozi je bilo vzdušje sproščeno, zaradi česar smo se še malo bolje povezali kot razred, pri tem pa smo se naučili marsikaj novega o sebi in ljudeh okoli nas, o strahovih, ki oblikujejo naša dejanja, ter o pogumu, ki je potreben, za dosego tudi najmanjših ciljev. (Besedilo je napisala dijakinja Ava Ravnikar.)

Za 3.H: Preživeti in pričati

Sodelujoča učitelja: Robert Banfi (NEM), Nejc Ašič (PSI)

Da se sovražni govor pojavlja iz strahu in da je ustrezna reakcija nanj dejanje poguma, smo skušali ozaveščati z dijakinjami ter dijaki 3.H. Obiskali smo Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (MNSZS) v tivolskem Cekinovem gradu. Ogledali smo si likovno razstavo Preživeti in pričati, ki je nastala v sodelovanjem med francoskim Muzejem odpora in deportacije v Besançonu (MRDB) in slovenskim MNSZS. Obudili smo znanje o življenju jetnikov v koncentracijskih taboriščih, ki pa so kljub nemogočim razmeram in današnjemu človeku nepredstavljivemu trpljenju čutili potrebo po izražanju in ustvarjanju: kljub lakoti, bolezni in eksistenčnemu trpljenju so risali, kiparili, šivali in pisali … Ogled umetniških del in vživljanje v trpljenje žrtev holokavsta sta v nas zbudila vprašanje:  Kako je to mogoče? Na to vprašanje smo skušali pridobiti odgovor z udeležbo na delavnici v Viteški dvorani taistega muzeja z naslovom Sovraštvo se začne z besedami, kjer smo primerjali nacistične propagandne podobe in sporočila med drugo svetovno vojno z aktualnimi primeri spletnih komentarjev na socialnih omrežjih, čigar avtorji so bili kazensko preganjani zaradi sovražnega govora. Da je tanka meja med sovražno besedo in sovražnim dejanjem, smo se že relativno zavedali, nismo pa želeli povsem sprejeti dejstva, da se vzorci iz zgodovine tako lahkotno ponavljajo tudi v sodobnem času.

Vtise smo zbrali v pedagoški muzejski sobi, kjer smo se ukvarjali z vprašanjem smisla življenja. Izvedli smo nekaj preprostih t. i. logoterapevtskih vaj avstrijskega nevrologa in psihiatra dr. Viktorja Frankla, ki je našel smisel ter namen življenja kot zapornik v nacističnem koncentracijskem taborišču. Zavedanje minljivosti našega bivanja nas je preko samoreflektivnih vaj vodilo do spoznanja, kako se naši cilji spreminjajo v odvisnosti od prepričanja, ali bomo še zelo dolgo živeli ali da nas kmalu ne bo več.

Projektni dan smo zaključili z iskanjem citatov in odlomkov iz Franklovih del, ki so jih dijaki prevajali v nemščino. Bralke in bralce vabimo, da si spodnjo Franklovo misel, s katero smo se poslovili, prevedejo v poljuben jezik.

»Lebe so, als lebtest du schon zum zweiten Mal und hättest beim ersten Mal alles so falsch gemacht, wie du es gerade im Begriff bist zu tun.« (Viktor Frankl, 1946)