Projektni dan za 1. letnike na temo Strah in pogum

Za 1.B: Premagovanje stresa

Sodelujoči učiteljici: Simona Sašek (ANG) in Mojca Kolbl Repinc (ŠVZ)

Na projektnem dnevu, ki je povezoval predmeta angleščina in športna vzgoja, so dijaki 1.B  najprej izpolnili anonimno anketo v angleščini o tem, kako doživljajo stres. Nato smo skupaj pregledali rezultate ankete in jih komentirali v angleščini ter se pogovorili o najpogostejših virih stresa in načinih, kako se z njim soočajo.

V nadaljevanju je bilo dijakom predstavljenih nekaj tehnik sproščanja, ki lahko pomagajo pri obvladovanju stresa. Dijaki so spoznali dihanje s prepono, izmenično nosno dihanje ter masažo uhljev in te tehnike tudi praktično preizkusili. Nato so se seznanili še s konceptom gozdne kopeli. Ogledali smo si kratek film na to temo, nato pa se odpravili na Golovec, kjer so dijaki gozdno kopel preizkusili v praksi ter se v naravi posvetili umirjanju in zaznavanju okolice.

Projektni dan smo zaključili s pitjem čaja iz svežih smrekovih vršičkov, nato pa smo se odpravili nazaj proti šoli. Dan je bil poučen in prijeten, saj so dijaki spoznali različne načine sproščanja ter pomen skrbi za dobro počutje.

Za 1.C: Strah in pogum

Sodelujoči učitelji: Lovro Dretnik (MAT), Jasmina Pavčič (ZGO), Matej Minati (laborant FIZ)

Ko so nam povedali, da bomo v okviru projektnega dne obiskali centre za pomoč brezdomcev, je bilo v razredu takoj čutiti kanček skepticizma. Sledili so tihi vzdihljaji ter izmenjave pogledov med sošolci, saj si nihče ni znal predstavljati, kaj nas čaka. Vendar ko smo spoznali našo »vodičko«, bivšo odvisnico od heroina in alkohola, smo vsi na stvar začeli gledati drugače. Svojo zgodbo je predstavila odkrito in brez olepšav. O tem, kako se je njena odvisnost začela na delovnem mestu, kjer ji je sodelavka ponudila heroin »za boljšo koncentracijo«. Zaradi ene same odločitve, je postopoma izgubila službo, dom in bližnje. Sledile so noči, ko ni vedela, kje bo spala, in boj z odvisnostjo, za katerega je mislila, da v njem nikoli ne bo zmagala. Vendar ko se je končno odločila svoje življenje obrniti na bolje, je med zdravljnjem doživela kolaps živčnega sistema, zaradi katerega se je morala na novo naučiti hoditi, dobesedno korak za korakom od začetka. Kljub vsemu je zdržala in velika zasluga za to gre njeni socialni delavki, ki je ob njej stala takrat, ko je bila najranljivejša. To nas je spomnilo, kako ogromno lahko naredi en sam človek, ki se odloči, da ne bo obrnil hrbta pomoči potrebnemu. Socialni delavci so pogosto nevidni junaki zgodb, ki se končajo dobro.

Skupaj z njo smo obiskali več centrov za pomoč ranljivim skupinam. Tam smo videli, kako izgleda to delo od znotraj – pogovori z ljudmi brez doma, razdeljevanje obrokov, nudenje osnovne oskrbe. Spoznali smo, da za vsakim brezdomcem stoji zgodba, ki je nismo pričakovali, in da je odvisnost za mnoge tragična realnost in ne le nekaj, kar je prikazano v filmih. 

Dan, o katerem smo bili na začetku skeptični, se je končal s čisto drugačnim občutkom ter lekcijo, ki nas bo spremljala skozi celotno življenje, da za vsakim človekom, ne glede na to, v kakšni podobi ga srečamo, stoji zgodba, vredna pozornosti. Zgodba, ki ima svoj začetek, svoje zlome in svojo bolečino. In morda je prav to najpomembnejša lekcija tega dne: preden sodimo, se ustavimo. Preden pogledamo stran, poglejmo v oči. Ker si vsak človek brez izjeme zasluži, da ga nekdo posluša. Poudarjena pa je bila tudi pomenbnost vseh prostovoljcev, ki so tem posameznikom pripravljeni pomagati brez obsojanj in pričakovanja, da bodo za to dobili kaj v zameno, tudi ko je to težko ali pa se včasih zdi celo nemogoče. (Avtor besedila je dijak Anu Borak, 1.C)

Za 1.D: Meje, ki jih prestopamo: Strah in pogum v umetnosti in zgodovini

Sodelujoči učiteljici: Tina Pintar (LUM), Nika Veronek (GEO)

Dijaki 1.D so 3. marca 2026 izvedli projektni dan Strah in pogum, ki je povezal zgodovinski prostor Cukrarne z razstavo Art Vital – 12 let tandema Ulay / Marina Abramović, umetnikoma, ki sta v svojem ustvarjanju raziskovala telesnost, odnose, ranljivost in preseganje osebnih meja. Vodeni ogled je dijakom omogočil, da so se od blizu srečali s performansom kot izrazno obliko in razmišljali o tem, kako se strah lahko preoblikuje v ustvarjalno drznost. V drugem delu dneva so se sami preizkusili v snovanju in izvedbi kratkih performansov, vezanih na teme, ki jih nagovarjajo.

Dijaki so bili nad dnevom zelo navdušeni. Eden izmed njih je zapisal: “Zelo mi je bilo všeč, da smo lahko sami izvajali performanse – tako sem vse skupaj še bolje razumela.” Druga dijakinja je izpostavila svoje odkritje: “Prvič sem bila v Cukrarni, kar mi je dalo čist nov pogled na umetnost.” Nekdo pa je k temu dodal nepričakovan, domiseln vtis: “Zanimivo se mi je zdelo, da sem na razstavi prvič razmišljala o tem, kako velik je v resnici kitajski zid.”

Med najbolj zanimivimi spoznanji dneva so dijaki zapisali tudi: “Ugotovila sem, da ne smeš soditi stvari samo po prvem vtisu.” ter “Najbolj me je presenetilo, kako sta se umetnika lahko tako dolgo gledala, da se nista več ljubila.” Številnim pa so v spominu najbolj ostali konkretni trenutki ustvarjanja, kot je opisal eden izmed njih: “Ko smo se gledali 4 minute brez besed in ko smo sestavljali svoj video, sem res začutil, kaj je performans.”

Poleg bogate vsebine so dijaki posebej izpostavili prijetno vzdušje in dinamiko dneva: “Dobro je bilo, da smo bili bolj aktivni kot običajno, brez pritiska in stresa,” pravi ena od udeleženk. Drugi dodaja: “Vodička je razlagala tako, da smo res razumeli – to je bil velik plus.”

Projektni dan je dijakom tako omogočil globlji vpogled v sodobno umetnost, spodbudil njihovo ustvarjalnost ter okrepil sposobnost kritičnega razmišljanja. Obenem je postal tudi prostor povezovanja, zaupanja in izmenjave izkušenj, kar predstavlja osrednji namen povezave med geografijo in likovno umetnostjo.

Za 1.E: Z znanjem premagam strah in pogumno nudim prvo pomoč

Sodelujoči učiteljici: Darinka Marc (SLO), Jana Škrlep (BIO)

Projektni dan v 1. E smo začeli z vprašanjem o izkušnjah s pomočjo drugemu, h katerim nas je spodbudila tudi Kosovelova Svetilka ob cesti. Razumevanje fiziologije stresa je služilo kot podlaga za praktični del, v katerem so se dijakinje in dijaki pod mentorstvom dveh študentk medicine Tine in Hane ter naše profesorice biologije Jane Škrlep preizkusili v treh delavnicah.

Vadili so temeljne postopke oživljanja z uporabo AED, ravnanje v primeru nezavesti sočloveka in oskrbo poškodb. Zadovoljstvo vzbuja njihov odziv – iskriva vprašanja v sproščenem vzdušju so pokazala, da se zavedajo vrednosti, ki jo prinaša znanje prve pomoči. Svoja občutja so na koncu prelili v kratke zapise v obliki 8-besedne pesmi, haikuja ali preprostega razmisleka po doživetem. Zapisali so jih na srčke, prebrali sošolcem in jih združili v celoto. 

Veščine so usvojene, srčnost pa potrjena.

Za 1.F: Sevanje – strašnost mitov ali pogumna resnica?

Sodelujoča učitelja: Boštjan Žnidaršič (INF) in Erika Jarić (BIO)

Strah zbujajoče poimenovanje sevanje je površno imenovanje za valovanje elektromagnetnega polja. Dijaki so zbrali nekaj potrebnega poguma za to, da je razmeroma zapletene pojave vendarle mogoče razumeti, pojasniti, razložiti in zaupati znanosti. Za razblinjanje mitov in razumevanje dejstev so najprej opravili s poljubno izbrano vsebino na temo sevanja, opravili samopreverjanje znanja in prisluhnili predavanju o tem, kako sevanja razlaga biologija. Poleg radioaktivnega sevanja je dijake pred izvedbo projektnega dne skrbelo tudi sevanje v povezavi z rabo brezžičnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Videopredavanje strokovnjaka s tega področja je opravilo svoje tudi v tem pogledu. 

So cilji tovrstne oblike pouka doseženi, če dijaki opazijo svoj napredek v znanju s področja obravnavane tematike, prepoznajo izginjanje strahov in pogumno pripravijo primerno strokovne predstavitve na temo različnih oblik sevanja? So. 

Za 1.G: Raziskovalna naloga Strah in pogum pri dijakih Gimnazije Poljane

Sodelujoča učitelja: Irena Sečnik (MAT) in Janez Malovrh (INF)

Pri matematiki in informatiki smo v 1.G skozi celotno šolsko leto delali raziskovalno nalogo na temo strah in pogum. Med drugim smo raziskovali: kako je s stresom pri dijakih, kako ga premagujejo, koliko podpore imajo dijaki od staršev, kako stres in premagovanje stresa vpliva na zdravje, pri katerih predmetov se dijaki najbolj bojijo… 

Izsledki raziskav so bili zelo zanimivi. Predvsem pa je bila to zelo dobra izkušnja za dijake, ki so se s takim načinom dela srečali prvič.

Za 1.H: Strah in pogum – evtanazija in čustva

Sodelujoča učitelja: Maša Klopčič (NEM) in Damjan Jan Pavlica (KEM)

Na projektnem dnevu z naslovom Strah in pogum – evtanazija in čustva so dijaki 1. H skozi različne dejavnosti raziskovali, kako se ljudje spoprijemamo s strahom. Pri kemiji smo z zanimivimi poskusi (nastanek filmske »umetne krvi«, pok ob eksploziji vodika in poskus s faraonovo kačo) pokazali, kako nas strah preseneti, a pogosto izgubi svojo moč, ko razumemo, kaj se v resnici dogaja. Ob tem smo se pogovorili tudi o hormonih, ki se sproščajo ob strahu, ter o vplivu dolgotrajnega stresa na človeško telo.

Pri nemščini so dijaki spoznavali besedišče za različna čustva, opisovali preproste življenjske situacije, ki v nas vzbudijo določena občutja, ter jih skozi kratke igralske prizore tudi uprizarjali. Prepoznavanje in ubeseditev čustev je pomemben korak k temu, da jih lažje razumemo, obvladujemo in predelamo.

V drugem delu dneva smo obiskali Ljubhospic, kjer so nam zaposleni predstavili svoje poslanstvo. Dijaki so postavljali vprašanja ter spoznali, kako pomembni sta bližina in dostojanstvo človeka v času poslavljanja. Nekateri so na lastno željo obiskali sobo pokojnega. Obisk je dijakom omogočil razmislek o tem, da smrt, čeprav je danes pogosto potisnjena na rob pogovorov, ostaja del človeškega življenja, pogum pa včasih pomeni tudi čakanje in sprejemanje stvari, ki niso v naših rokah. 

Utrinki s Hospica

(besedilo dijakinje)

Za Hospic pred projektnim dnem nisem slišala, zato sem bila radovedna kako vse skupaj izgleda. Hiša deluje domače in vsi zaposleni, ki sem jih videla in slišala, so se mi zdeli optimistični, kar gotovo čutijo tudi bolniki, Prav se mi zdi, da pri nas obstaja takšna organizacija, ki pomaga ljudem v zadnjih trenutkih njihovega življenja.

(besedilo dijaka)

5/5

Zelo zanimivo in veliko sem se naučil. Žare je bil ful kul