Sončna Côte d'Azur

Zgodaj zjutraj v nedeljo, 15. 2. 2026, smo se dijaki, ki se učimo francoščino in ostali prijavljeni, zbrali pred Poljanami, kjer nas je že čakal avtobus, ki nas je odpeljal proti Azurni obali. Pot je bila dolga, a zanimivosti, ki nam jih je povedala vodička, dobra družba, pogosti postanki in nekaj minut spanca so nam jo zagotovo skrajšali.

Ob približno treh smo prispeli v Monako, mestno državico, znano po bogataših, casinojih in dirkah formule ena. Navdušil nas je lep pogled, kraljeva palača in okrašene fasade hotelov. Pozno popoldne smo si ogledali še mesto Menton, kjer smo se lahko sprehodili po parku, polnem velikih skulptur, narejenih iz citrusov. Kupili smo lahko tudi kakšen pomarančni sok ali pa limonado. Zvečer nas je pričakal lep hotel v mestu Antibes, kjer smo pojedli še večerjo, nato pa se počasi odpravili spat.

Zjutraj smo se po rahli zmedi pri zajtrku odpravili proti majhnemu mestu Grasse, ki je bolj kot po centru znano po svojih parfumerijah. Sprva smo si ogledali tovarno in muzej izdelovanja parfumov, kjer smo lahko kakšnega tudi kupili, nato pa smo izdelali vsak svoj parfum. Na voljo smo imeli mnogo vonjav in sestavin, da je bil prav vsak parfum zelo oseben in poseben. V Grassu smo še nekaj malega pojedli, nato pa smo krenili proti umetniškemu mestecu Saint Paul de Vence. Butično mesto nas je očaralo z res lepim razgledom, srednjeveškimi hišami, umetniškimi ateljeji in dobrim sladoledom. Zvečer nas je čakal še Cannes, mesto znano po filmskem festivalu. In seveda smo se fotografirali na znani rdeči preprogi!

Naslednje jutro smo vstali malce pozneje, saj smo dopoldne ostali v našem mestecu Antibes. V dveh skupinah smo si ogledali Picassov muzej (znan španski umetnik je namreč v tem kraju živel in ustvarjal nekaj mesecev), potem pa smo imeli veliko prostega časa, da smo uživali na soncu in si privoščili še kosilo. Najpogumnejši med nami so tudi zaplavali v morju. Popoldne je bila na vrsti Nica, ki nas je pričakala v najlepših barvah sončnega zahoda. Lahko smo se sprehajali po starinskih ulicah, se sprehodili na vrh razgledne točke s slapom ali pa sedeli in uživali na znameniti dolgi plaži. Zvečer pa nas je čakal zaključni vrhunec, pustni karneval. Mimo nas je prišla parada gromozanskih skulptur, plesalcev in pustnih mask. In kmalu smo se spet vozili nazaj domov. Bolele so nas noge od pohajkovanja in plesanja, a to je bil le dokaz, da smo se na potovanju imeli lepo. Tudi vožnja ni bila predolga, saj smo jo večino prespali in ob desetih zjutraj v sredo, 18. 2. 2026, smo bili spet v Ljubljani.  Azurna obala pa nam bo gotovo ostala v lepem spominu. 

Avtorica besedila:  Ema Marenk, 1.F

Urejanje besedila in izbor fotografij: Tanja Ašič