Vtis z ekskurzije v Auschwitz

V petek 30. 1. 2026 smo se četrti letniki odpravili na ekskurzijo v Auschwitz, ki jo vsako leto organizira profesor Miha Pohar. Prvi dan ekskurzije je zapolnila avtobusna vožnja, ki se je začela ob sedmih zjutraj in ki jo je večina preživela vsak s svojim učbenikom v naročju. Kratek postanek za kosilo smo naredili v Bratislavi, nato pa šele zvečer prispeli v Krakow, kjer smo nemudoma zdrseli in popadali po nesoljenih poljskih pločnikih. Hostel, v katerem smo spali, je bil opremljen s starinskim pohištvom in črno-belimi fotografijami jazzovskih glasbenikov in zvezd tridesetih let 20. stoletja. V njem sem se počutila, kot da sem že stopila v preteklost. Čeprav je bila že noč, smo se sprehodili po mestu, ki je bilo še kar okrašeno z božičnimi lučkami in nadvse pravljično ter prikupno.

Naslednji dan smo po enourni jutranji vožnji le prispeli v Auschwitz. Najprej smo začutili strupen mraz. Nanj so nas sicer opozorili, vendar tudi z vsemi petimi plastmi oblačil, ki smo jih imeli na sebi, na tako nizke temperature nismo bili pripravljeni. Sprva smo bili še malo utrujeni od avtobusa in mraza ter se ukvarjali s svojimi šali in slušalkami. Da smo prav zares vstopili v muzej, sem ugotovila šele, ko smo prišli do znamenitega zlobno ironičnega napisa Arbeit macht frei. Čeprav je ogled celotnega taborišča, ki obsega Auschwitz I in Auschwitz II-Birkenau, trajal šest ur, je čas minil hitro. Pri vsaki točki smo se ustavili za malo časa in se hitro umikali novim velikim skupinam turistov, kar je pri najbolj čustvenih delih ogleda izpadlo precej banalno.

V delovnem taborišču Auschwitz I smo si ogledovali predvsem razstave, postavljene v stavbah taborišča. V Birkenauu pa smo večinoma hodili zunaj — tam je bil mraz tako rezek, da smo se za telesno toploto stiskali skupaj. Kljub predhodnemu znanju o Auschwitzu in marsičem, kar se je tam dogajalo, me je nešteto stvari pretreslo: od bizarnih ukrepov, kot je bil zaporniški orkester, ki je igral samo veselo glasbo, do sobe, v kateri so razstavljeni 80 let stari lasje zapornikov, ki jih je nacistična Nemčija shranjevala in uporabljala v svoji tekstilni industriji. Grozljivi podatki so se le kopičili. Nekateri moji sošolci so jokali; tudi meni so se večkrat solzile oči. Fotografije najlepših spominov, ki so bile zapornikom odvzete in odvržene v barako brez kakršnegakoli sočutja. Otroške risbice iz druge svetovne vojne na stenah: vse od živali do vojaških letal in SS-vojakov in do vislic, na katere so ravnokar obesili novega človeka. Šopek rož in spodaj napis pour maman (za mami). Prečkanje tirov, po katerih se je na tisoče in tisoče ljudi peljalo v svojo smrt. Fotografije slovenskih zapornikov in zapornic, njihova imena, njihove utrujene oči. Izjave, pisma, pričevanja v jezikih, ki jih znam brati. Obe moji materinščini, kričeči s spomenika v Birkenauu. Redkokdaj ju vidim na istem mestu; jezika, ki sta mi najbližje in ki sta mi bila vir toliko dobrega, lepega, prijetnega, sem brala v enem najtemnejših prizorišč evropske zgodovine, ker so bili tu tudi moji rojaki in so govorili ta dva jezika in so umirali.

Ogled smo končali čisto premraženi. Nazaj na toplem avtobusu sem svoje roke nekaj minut komaj čutila, se malo pogrela, nato pa me je spet zmrazilo. Težko sem se spet privadila na sedanjost. Še celo noč, ki smo jo ponovno preživeli zunaj v Krakowu, sem se počutila nadvse nenavadno in se vsake toliko časa stresla.

Vožnja nazaj je bila tako kot vožnja tja predvsem polna učenja in pripravljanja na ocenjevanja v naslednjih tednih. Na poti pa nas je na avtocestnem počivališču presenetila nenavadna skupina mladih Avstrijcev, oblečenih v svoje narodne noše, ki so igrali na tubo in plesali s poljankami.

Še nekaj časa po vrnitvi domov sem se počutila pretreseno in otopelo. Nobeno predavanje, članek ali pogovor se ne more primerjati z ogledom taborišča v živo in noben ogled se ne more primerjati s tem, kar je toliko ljudi med drugo svetovno vojno bilo prisiljeno izkusiti. V meni je ogled zbudil mnogo čudnih neprijetnih čustev, pa tudi okrepil strah pred vojnami, totalitarnimi režimi in sovražnimi ideologijami, ki po Evropi spet ali morda še vedno razsajajo. Hkrati pa me je napolnil z novo energijo za upiranje vsakršnemu sovraštvu in upravičevanju nepravičnega z državno birokracijo.

Hvaležna sem, da sem se udeležila ekskurzije, četudi je bila ta duševno izčrpavajoča.

Menim, da je ogled Auschwitza nujen za slehernega človeka.

Besedilo Tanja Moe, 4.A, izbor fotografij: Miha Pohar, prof.