Seviljane in polka, to je lepi par

Slovenski del mednarodne izmenjave 3. B s španskim Jaenom

»Izmenjava bo. In to s Španci!«

Klasični pesimisti, dijaki 3.B, smo se že sprijaznili, da nam kot pripadnikom špansko dominirane generacije poljancev (s kar tremi polnimi razredi špansko učečih se dijakov) izmenjava morda le ni usojena, ko nas je pričakala vznemirljiva novica, da nas bodo januarja obiskali andaluzijski vrstniki. Skepsa nas je takoj zapustila, nekoliko negotovo pa smo oblikovali svoja pričakovanja, naša gimnazija s partnersko šolo španskih gostov namreč še nikoli ni sodelovala. Jeseni so bile naše sorodne duše iz I. E. S. Fuente de la Peña Jaén še meglene predstave v naših glavah, konec novembra pa je izmenjava končno prodrla v naš razredni zeitgeist. Januar se je neusmiljeno bližal, mi pa smo mrzlično načrtovali, kaj bomo pripravili, še najbolj razburjeno pa smo čakali, da prispejo obrazci s profili naših partnerjev in partnerk. Španci so na tej točki opustili stereotipno počasnost in nas prehiteli; z nami so stopili v kontakt, še preden smo si jih imeli priložnost ogledati na prijavnici. V dveh mesecih spoznavanja in internetnega pajdaštva smo imeli dovolj časa, da smo mentalno pripravili sebe, svoje bližnje in svoja domovanja na prihod skupine iz dežele sieste in fieste.

Na deževno soboto, 24. januarja, je napočil dan D in z njim popoldanski prihod Špancev. Raznobarvno morje dežnikov je zakrivalo naše pričakujoče obraze in nekoliko otežilo prepoznavo naših partnerjev v kaotičnem snidenju pred šolskimi vrati. Pa smo se vseeno našli – in po hitrem postopku odpeketali v suho zavetje naših domov na družinsko kosilo in popoldansko druženje ob spoznavnih pogovorih, družabnih igrah, bowlingu, lahkotnih sprehodih … našim gostom je po pestrem dnevu nazadnje le pošel adrenalin in se priznali utrujenost od dolge poti. Vsi skupaj smo potrebovali nekaj nočne regeneracije, v nedeljo nas je namreč čakal dan z družino. Kljub neprijaznemu vremenu smo jo mahnili na vse konce: nekateri smo nižinski dež zamenjali za vznemirljivejšo padavino – sneg! Naša »prelepa Gorenjska« je prevzete Špance in tudi nas očarala s pravo zimsko pravljico; več družin se je srečalo v Planici in Kranjski Gori, zasneženi dolini Tamar, najbolj drzni so se preizkusili celo v zimskih športih in svoje Špance postavili na drsalke ter smuči. Nekateri so zavili na obalo in na obisk k našim zahodnim sosedom, spet drugi pa so Špancem razkazali prestolnico. Vsekakor smo uživali v zimskih uricah, prebili led in si nabrali moči za naporen teden pred nami (tudi s pomočjo okusnih slovenskih dobrot!).

Ponedeljkovo jutro je bila igra razbijanja (ali potrjevanja) stereotipov o španskem počasnem tempu življenja … uspešno smo uskladili svoje jutranje navade in se pravočasno zbrali na otvoritveni prireditvi, kjer smo predstavili poljansko gimnazijo in slovensko kulturo, razredni talenti pa so za Špance pripravili plesno točko v ritmih flamenka ter glasbeni program. Stopili smo tudi v čevlje slavistov in našim romanskim govorcem poskusili razložiti sklone ter dvojino, sledilo je lomljenje jezika in usvajanje sočnejših besed. Špansko znanje smo izzvali še v geografskem kvizu o Sloveniji, popoldne pa smo teorijo spravili v prakso na lovu na zaklad po Ljubljani.

Torek smo otvorili s predstavitvami o naši zgodovini, Plečnikovi Ljubljani, slovenskem športu in delovanju pogumnih Slovenk doma ter po svetu. Dopoldne so Španci med hospitacijami izkusili poljanski vsakdan, po zasluženem premoru pa smo napolnili dvorano Kinodvora, kjer smo si skupaj s 3.D in vzporedno gostujočo špansko skupino ogledali dokumentarni film Novi sošolci, medtem pa kakšno kitico tudi zadremali. Zvečer smo se razkropili vsak po svoje, odšli na večerno druženje ob raznoraznih razvedrilih in dobri hrani (tistega dne so španska srca osvojili legendarni čevapčiči, klasika).

V sredo nam je spet zagodlo vreme, vendar se nam obrazi niso skisali. Odpravili smo se v Bohinj, kjer smo vedrili na drsališču in opogumljali Špance na ledu (ali obratno …), v dvorani Danica pa smo se spoprijeli še s plezalno steno. Po okrepčilu in klepetu na toplem smo z dežniki v rokah za sladico opravili še obvezen postanek na Bledu.

Teden se je že prevesil v drugo polovico in izmenjava se je hitro bližala vrhuncu; v četrtek so se Španci odpravili škocjanskim kapnikom in piranskemu sladoledu naproti, mi pa smo si malce odpočili od napornega »starševstva« in se izpovedali v pogovorih v domači slovenščini (kdo bi si mislil, da jo bomo še pogrešali?). Med razposajenim čebljanjem (»moj Španec tisto«, »moja Španka ono«, …) smo pod vodstvom Luke Kelca kot aktivni državljani raziskovali svet medijev in si ogledali prostore Radia Študent, kjer bodo nekateri v kratkem morda celo našli svoj sedež … med čakanjem na španske izletnike se je že zmračilo, proste večerne ure pa so nekateri izkoristili še za lov na spominke.

Veliki finale izmenjave smo dočakali z mešanimi občutki, časa za premlevanje o hitrem tempu minulega tedna pa vendarle ni bilo; cel dan so tekle intenzivne, kaotične in izredno zabavne priprave na večerno zaključno poslastice za starše, profesorje in gospoda ravnatelja. Ob koordinaciji naše razredničarke profesorice Homar, profesorice Novak ter španskih učiteljev spremljevalcev smo se lotili organizacije in naše talente s skupnimi močmi združili v čudovito kulturno, umetniško in jezikovno mešanico, s katero smo sklenili izmenjavo. Povezali smo se preko skupne govorice, ki je ne omejujejo kulturne razlike in jezikovna bariera; vsi smo razumeli ustvarjene spomine in skupne trenutke, vsi smo čutili zvoke inštrumentov, ritem plesnih korakov in mehke besede poezije. Za zaključek smo dokazali, da prav vsi govorimo tudi jezik ljubezni ter njemu na čast v en glas zapeli uspešnico skupine Pepel in kri. Po pogostitvi z domačimi sladkimi in slanimi dobrotami je bilo sklepnega dela uradno konec, mi pa smo napolnjeni s svežo energijo odhiteli na nabrežje Ljubljanice in še enkrat skupaj peli in plesali, tokrat za nevidno občinstvo.

Zabava se je lahko mirno zavlekla, saj smo si na dan odhoda lahko privoščili nekoliko poznejše prebujanje; bili smo neizmerno hvaležni, da naši španski prijatelji odidejo ob spodobni uri. Dopoldne smo preživeli ob skupnem zajtrku, pakiranju in iskanju pozabljenih predmetov po stanovanju (»nič ne de, vam bomo pa marca prinesli …«), športni entuziasti so se odpravili še na zadnje skupne aktivnosti v naravi.

Ura je odbila ena in minil je točno en teden, odkar so Španci stopili na slovenska tla in nam skočili v objem. Tokrat nas niso ovirali gromozanski dežniki, povsem prosto smo se močno objemali, potočili nekaj solz, si delili darilca, čustvene zahvale, poslovilne besede in pričakovanja za naš marčevski obisk v Andaluziji.

Izmenjava je bila posebna izkušnja, ki je od nas veliko zahtevala in nam v zameno tudi ogromno dala. V prvi vrsti je seveda začinila januarsko pustinjo in monotone šolske dni. Zadnji teden januarja ni šlo za izpolnjevanje pričakovanj, temveč za izpopolnjevanje našega lastnega jaza, naše skupne kulture in pogleda na svet. Veliko smo doživeli, ustvarili nepozabne spomine in se veliko novega naučili. Spoznali smo, v čem se razlikujemo, naučili smo se prilagajanja in strpnosti, zapolnili vrzeli in v razlikah iskali stičišča - v jeziku, kulturi, mišljenju … nenazadnje smo spoznali svoj dom in slovenski vsakdan z drugega zornega kota. Izmenjava z živahnimi Španci predstavlja pomemben kamenček v mozaiku našega odraščanja in korakanja v širni svet, v katerem si danes med kulturami še posebej želimo grajenja mostov, ne pa obzidij.

Za vsako uspešno izmenjavo stojita izjemna organizacija in trdo delo. Iskreno se zahvaljujemo naši razredničarki prof. Nataši Homar za organizacijo, dodelitev parov in vsesplošno podporo pri pripravi ter izpeljavi izmenjave, in prof. Nini Ostan, naši spremljevalki na izmenjavi, za pomoč pri pripravi predstavitev in vodenje na četrtkovi ekskurziji. Izmenjavo so na slovenski strani krojili tudi prof. Novak, Trobevšek in Osredkar, na španski pa učitelja spremljevalca Juan José in Carmen. ¡Gracias a todos!

Špancem pa … no pasa nada, nos vemos en marzo!

Besedilo in fotografije: Tjaša janežič Napokoj, 3.B