Reportaža z letošnjega BNK-ja
Nazaj
Letošnji božično-novoletni koncert je bil za mnoge nepozaben. Poljanci si že zelo težko lahko zamislimo praznični čas brez t.i. BNK-ja, ki se do zdaj lahko pohvali z več kot dvajsetletno tradicijo. Letos ga je pomagalo soustvariti kar sedemnajst edinstvenih točk.
Za otvoritveno točko so poskrbeli dijaki 3.A v resničnem duhu skupnosti, na odru pa so se jim pridružili tudi makedonski sovrstniki, ki so Poljane obiskali v okviru mednarodne izmenjave. Z roko v roki so tako v dvorani pričarali skoraj otipljivo toplino, metaforično baklo pa so predali glasbeno vsestransko nadarjenemu pianistu Lenartu, ki je (kakor že mnogokrat poprej) publiko očaral – tokrat s svojo rahločutno izvedbo La plus que lente.
Naslednje so na oder zakorakale Tjaša, Ajda in Mala z pesmijo Pretty woman, izdano leta 1964, z zlitjem skladnih, a vendar enkratnih glasov pa so ustvarile harmonijo, ki je publiko nedvomno prepričala o tem, da je pesem še kako brezčasna. Na odru se jim poleg tega pridruži nekdo s podobno brezčasnim modnim stilom, ki ga je vredno pričakati.
V eksplozivnem koraku s časom ostanemo, ko nas tri dekleta navdušijo z energično uprizoritvijo hip hop koreografije. Na plesišče Ela, Tosja in Kaja pritisnejo s prav posebno silo v petah, oder pa se pod njihovo razsežno močjo zazdi skorajda majhen. Ana Kunc na klasični kitari s svojo tenkočutno spretnostjo temu ustvari čudovit kontrast, saj s svojim prefinjenim načinom igre uspe zaobjeti celotno dvorano.
Podobno se s tem kosa prezenca Špil lignov – ti žarijo v svoji drzni in kreativni naravi, mehko in sanjavo v svoji avtorski pesmi Od a do ž. Slednje presekajo dijakinje iz benda April. Ta dekliški bend je v svoji umetnosti skorajda blazen, baha se z naravnost osupljivo glavno vokalistko, poleg tega pa s prijetnimi vokali in neverjetno složnostjo v veščini nasploh.
Za njimi oder kar naenkrat izgine v temi. Pod samotno lučjo se publiki predstavi priljubljeni profesor zgodovine Miha Pohar in jo, kakor pričakovano, prevzame s svojo vsem znano in ljubo duhovitostjo. Nazadnje je podij primoran odstopiti in ga deliti s svojim razredom – 4.A smo imeli možnost spoznati že v preteklosti, vendar še nikoli v takšni preobleki. Gledalce uspejo v hipu pritegniti s svojo pristno vedrino in neomajno razigranostjo, vnema, ki napaja ta dinamičen in zabaven nastop, pa je skoraj nalezljiva.
Dvorana bo zatem za nekaj minut obstala, zopet pogreznjena v udobno temo. Eden izmed mnogih čarov BNK-ja je nedvomno ta, da ga ustvarjamo skupaj dijaki in učitelji - medle luči tedaj namreč osvetlijo zbor štirih priljubljenih profesorjev in štirih dijakov (če smo natančni treh dijakinj in profesorice ter enega dijaka in treh profesorjev), katerih složni glasovi z adventno pesmijo pričarajo drugo plat prazničnega vzdušja ter v publiki vzbudijo spokojen in blažen občutek navzočnosti v danem trenutku.
Podobno stori profesor Uroš Bizilj. Njegova točka, v kateri komunicira in se poigrava s teatralnim žarometom, je priljudna, prisrčna in vseskozi nadvse gledljiva. S pomočjo lučkarja Janeza Malovrha izstopi iz vsakršnih prostorskih ali metaforično idejnih okvirjev in v nastopu vedno znova razigrano preseneti.
Sledi Gemolken, bend petih, ki mu je oder občutno povsem domač. S spevno pesmijo Just the two of us nastopijo uigrano, suvereno in avtentično, njihovi ustvarjalni pristopi se medsebojno dopolnjujejo, ob koncu pa milino pesmi dokončno razparajo z nekaj sekundami razposajenega zanosa.
Ker pa bendov na Poljanah nikoli ni zadosti in se jih BNK-oboževalci tudi zlahka ne naveličamo, nas v naslednjih minutah zabavajo Trobevšek bend in pevka Ema čistega glasu, blage prezence in hkrati impresivne vokalne zmožnosti.
BNK se tako počasi izteka in prepričani smo lahko, da ga niti kralj rok'n'rola sam ne bi zamudil, ko se Damjan Pörš pod žarometi pojavi v značilni, sijoči Elvisovi opravi in gledalce naravnost osupne s prepričljivo upodobitvijo preminule rock zvezde. S tem sta se zmožna kosati le elegantna in šarmantna Ilana in Tal, ki nas počastita s složnostjo dveh bogatih barv glasu in navidezno absolutno sproščenostjo, medtem ko si med nastopom podajata slušalko očarljivega starinskega telefonskega aparata in sogovorca nagovarjata z besedami Santa, baby.
Za veliki finale lahko zato resnično pričakujemo le eno: poljanski orkester, Melerai. Na Poljanah osnovan, kakor tudi izpiljen, letos v prenovljeni zasedbi zasede oder po vsej njegovi dolžini in širini in hkrati srca vseh poslušalcev. Nepopisna nadarjenost, usklajenost in občutek za glasbo nas zopet presunejo. Obenem je več kot razvidno koliko vaje, truda in razmisleka je vloženo ne le v premišljeno glasbeno izvedbo, temveč v prikazano postavitveno ubranost in orientiranost. Na odru namreč ustvarijo koreografijo, ki jo je kot gledalec velik užitek spremljati.
Enako spretno se ravna letošnji voditelj, Voranc Mandić, ki je igrivo in ustvarjalno povezoval vse omenjene točke. S svojo neverjetno nadarjenostjo za navezovanje stika z občinstvom je koncert skupaj z nastopajočimi in vso organizacijsko ekipo suvereno vodil od začetka do sklepne točke.
Med odrskimi točkami si je bilo moč ogledati tudi dvoje iskrivih, domiselnih videov, v katerih so mnogi simpatični profesorji in dijaki dokazali, da so kos tudi igri na velikem platnu, v publiki pa sta videa vzbudila skoraj nenehen naval smeha in dobre volje. BNK je zato bil nenadomestljiva in darežljiva izkušnja ter neizpodbiten dokaz poljanskega duha.
Nekaterim se torej mota med nogami, drugim kipi iz inštrumentov, spet tretji so ga zmožni ujeti v vedro in z njim zasuti vso dvorano.
Zala Trebežnik
P.S.:
Izvedbo koncerta vsako leto zasnuje in izpelje številna ekipa dijakinj in dijakov, učiteljic in učiteljev. Vsem še enkrat hvala za enkraten dogodek, ki je izvirno in zdaj res že nepogrešljivo darilo v predprazničnih dneh.
Vabimo vas, da si ogledate še tri fotozgodbe, ki so nastale v objektivih: