Ko smo pospravljali in razpravljali o kreativnem neredu, ki ga je za seboj pustil Nejc Prah

Galerija G+  in uredništvo revije Pravi kot sta 17. aprila na šoli v pogovoru gostila nekdanjega poljanca, uspešnega in vizualno prepoznavnega grafičnega oblikovalca Nejca Praha.  

Predstavil je svojo ustvarjalno pot, idejna in vizualna izhodišča svojih številnih zelo uspešnih projektov (npr. celostna grafična podoba Centra Rog, celostna podoba 33. grafičnega bienala Ljubljana …) ter dekleta opogumil pri njihovem ustvarjanju - tako revije Pravi kot kot tudi ostalih vizualnih komunikacij.

Če želite izvedeti več, si preberite spodnjo reportažo: 

V minulem tednu so Poljane znova ugledale znani obraz, ki je pred približno dvajsetimi leti pohajal po njihovih hodnikih. Te so tedaj krasile tudi njegove fotografije, razvite v temnici, ki jo danes poznamo le še kot mit iz daljne preteklosti. Skupaj s prijatelji je šolske stene in zidove oblačil v pisane in edinstvene motive. Med slednje se je, kot nalašč, prikradel tudi grafit risanega junaka medveda Bojana, soimenjaka tedanjega ravnatelja.

Ime Nejc Prah lahko danes povežemo z marsikatero pisano podobo, pa naj bo to labirint drobnih čarovnij, ki skupaj tvorijo celoto Centra Rog, ali pa se nam zvrti ob spremljavi melodij glasbenega ustvarjalca Franka Oceana, čigar albume prav tako krasijo Nejčeve stvaritve. Špičaste linije navihanih ježev na svojih bodicah nosijo zgodbo 33. grafičnega bienala Ljubljana, kjer nas ideje Nejca in njegovih sodelavcev ter prijateljev vse prej kakor zbodejo v oči. Katerakoli že bo, prav vsaka pripoveduje o svojem odlomku njegovega živjenja.

Sam je svojo “postpoljansko” zgodbo, ki je bila pogosto pikslasta in ne posem jasna, sprva razvijal na  ljubljanskem ALUO-ju. Naprej ga je pot vodila do slovite ameriške univerze Yale, kjer se je posvetil podiplomskemu študiju. Na drugi strani modrih globin Atlantskega oceana je deloval približno šest let, hitel po ulicah vedno zaposlenega New Yorka in ustvarjal v samem osrčju mesta z nenehnim utripom. Za njim je tja je odplavala dobršna mera njegovih značilnih odtenkov, s katerimi so zaživele med drugim tudi resne in strokovne revije. Kolesca svoje ure je naposled le uskladil z našimi, kjer še danes skrbi, da je domača kokoš na sončni strani Alp preskrbljena z kalnimi semeni idej.

Na sivo četrtkovo popoldne so ušesa učilnice, ki pogosteje sliši le smrčanje zaspanih poljancev, tokrat prisluhnila življenski zgodbi in kramljanju dijakov z nedvomno talentiranim grafičnim oblikovalcem. Muhasto aprilsko vreme je prav igrivo odražalo pisano paleto njegovih idej in izdelkov. Zahvaljujoč profesorici Nini Ostan, ki je bivšemu poljancu stala ob strani že od časa žvečenja maturitetnega gradiva in ga navdušila nad čari umetnostne zgodovine, kot to zna le ona, je z našim pravokotnim kolektivom poklepetal in delil barvite, zlata vredne ter iskrene nasvete. V sklopu galerije G+ in Pravega kota, smo njuni ustvarjalci ponovno namešali prave odtenke kulturno obarvanega popoldneva. Dežne kaplje, nobena od njih enaka in grmeči sivkasti oblaki za bujnimi zelenečimi drevesi, so zaigrali ravno pravšnje note, kot bi odražali nevihtni oblak ustvarjalnosti in izmenjanih besed.

Zgolj z iskrivim pogledom je bilo v preprosti učilnici moč zapaziti zasneženo pocukrane marelične piškotke ter žive limete, ki so se utapljale v kozarcih kričeče rožnatega malinovca. Kot je namreč omenil tudi naš gost sam, se navdih lahko išče prav na vsakem koraku, z idejo v mislih, da je meja med kovencionalno lepimi in grdimi stvarmi izrazito tanka. Jasna pa je tista, ki skrbi, da ohranjamo stik z bližnjimi, ustvarjamo skupaj  — iščemo talente v ljudeh, ki nas obdajajo, pa bomo marsikaj lažje našli. Izgubiti se je v kopici kreativnega nereda seveda lahko, a kaj ko lahko sami ustvarimo tudi svoje kažipote. 

Neja Brumen, imenu uredništva Pravega kota