Zapis po strokovni ekskurziji v Auschwitz

Veš, kam greš, ko se voziš mimo golih, koščenih dreves, ki se dvigajo visoko v sivo nebo. Stopiš skozi vrata muzeja in čutiš, kje si. Oster hladen veter, ki veje mimo vogalov barak, te opominja, kdo je tu bil in ni nikoli odšel. 

Si v Auschwitzu in molčiš. 

Vstopaš v barake in poskušaš doumeti, koliko oseb se skriva v ogromnih kupih las, čevljev, loncev, otroških oblek, po hodnikih portretov zapornic in zapornikov, pa ne moreš. 

Greš v krematorij, preko plinske komore, mimo peči in poskušaš si predstavljati, kaj se je tu dogajalo, pa ne moreš, ne znaš. Le iz temnih sten, ki te obdajajo, se ti v prsi seli grozna teža.

In Birkenau. Pogled na obsežno ravnino, presekano s tračnicami, iz nje v zrak režejo preostali dimniki barak in ruševine krematorijev. V daljavi grozeča ograja in za njo grozeči gozd poljskih dreves. Poskušaš si predstavljati, kako je tu bilo nekoč, pa ne moreš, le strmiš in molčiš. Tu si šest ur in hvaležen si, da le toliko. 

Ko smo odhajali, je bilo nebo pred nami rožnato. Rekla mi je, da so imeli vsaj lepe sončne zahode. Če je nebo takrat znalo biti lepo, jaz ne vem, in tudi tega ne vem, ali nas je zlo, ki je povzročilo holokavst, kadarkoli zapustilo, ali si je le spremenilo podobo in se preselilo. Zdi se namreč, da ima zlo nekje odkrito, prosto pot ...

Še dobro, da je tudi dobro.

V njegovem imenu smo bili tam.

V Auschwitzu.

Besedilo: Mala Verbič Šalamon, 4.A

fotografije: dijakinje in dijaki četrtošolci