Majhno letalo, veliko sporočilo

Vplivi podnebnih sprememb in posledice našega ravnanja z okoljem so že opazne v našem vsakdanjem življenju. Spremljamo lahko dviganje morske gladine, ekstremne vremenske pojave, kot so poplave, suše, ekstremne temperature … Podnebne spremembe postajajo naš vsakdan.

V torek, 10.12., smo si v šolski dvorani ogledali film Temni pokrov sveta, ki nas je popeljal visoko nad oblake in globoko v razmislek o tem, kaj pomeni živeti na tem edinstvenem, a hkrati vedno bolj ogroženem planetu. Letalec, alpinist, fotograf, biolog in okoljevarstvenik Matevž Lenarčič, čigar zgodbo smo spremljali v filmu, se posveča eni najbolj perečih tem današnjega časa - podnebnim spremembam. S svojim ultralahkim letalom je kar trikrat obletel svet, pri tem pa iz zraka beležil krhko lepoto našega planeta, ki ga podnebne spremembe ogrožajo bolj kot kdajkoli prej. S svojim letalom je iz zraka zbiral delčke črnega ogljika, ki so drugi največji povzročitelj podnebnih sprememb.

Po ogledu dokumentarnega filma je sledil pogovor z njim, pa tudi Amirjem Muratovićem, režiserjem in scenaristom Temnega pokrova sveta, ter direktorjem fotografije in snemalcem Radom Likonom, ki se mu imamo zahvaliti za čudovite posnetke v predstavljenem dokumentarnem filmu, ki nas opominjajo, kaj vse lahko izgubimo, če ne bomo pazljivi.

V pogovoru smo se dotaknili Lenarčičevih poletov, kapitalizma, ki nas vzgaja v velike potrošnike, Butana, ki slovi kot država, kjer njene uspešnosti ne merijo z bruto družbenim proizvodom, temveč z bruto družbeno srečo in kjer so prebivalci, kot smo prišli do zaključka, glede okolja tako trajnostno in zavedno usmerjeni zaradi vpliva njihovega kralja, a tudi zaradi lastne zavednosti in želja. Pogovarjali smo se, kako se lotiti podnebnih sprememb in kako zaustaviti njihovo napredovanje, bi k temu bolj pripomogla ukinitev kapitalizma ali samoomejevanje vsakega posameznika.

V dokumentarnem filmu je bilo med drugim rečeno: »V revnih državah ne vedo, kaj se dogaja. V razvitih vedo, a se delajo, da ne.« V pogovoru smo zato govorili o tem, kako se lahko proti podnebnim spremembam sploh borimo, če pravzaprav vemo, kaj se dogaja, pa se slepimo, da ne, in v resnici ne počnemo vsega, kar bi lahko, da bi jih zaustavili ali vsaj upočasnili? Če drži, da smo pravzaprav že na točki brez povratka, kot trdi Lenarčič, kaj potem sploh še lahko naredimo in kje je potem sploh vrednost boja proti podnebnim spremembam, če smo možnost, da bi planet rešili, že izgubili?

Morda je Lenarčičevo letalo majhno, ampak njegovo sporočilo je nedvomno veliko. Celoten dokumentaren film nastavlja zrcalo družbi in nas kliče k temu, da se zavemo svoje odgovornosti.

Naš planet se duši in mi z njim. Samo občudovanje narave ni več dovolj. Morda smo se ob gledanju filma počutili majhne in se nam je svet zdel prevelik in naša dejanja preveč neznatna, da bi lahko kaj spremenili. Vendar pa smo vsi potniki in hkrati tudi piloti letala naše skupne prihodnosti. Naša dejanja določajo smer, hitrost in destinacijo našega letenja, pa tudi koliko turbulenc bomo na tej poti imeli. Ta pot seveda ni linearna, šli smo že čez nevihte in včasih se ne zavedamo, koliko goriva pravzaprav sploh še imamo. Ampak vendarle, še zmeraj smo v zraku. Kljub temu da drvimo proti točki brez povratka, točki, ko ne bomo imeli več dovolj goriva, da bi obrnili smer vožnje. Vendar ne smemo pozabiti, da so bili ljudje v zgodovini marsikdaj soočeni s težavami, ki so se prav tako sprva zdele nerešljive in brezizhodne, a je človeštvo v zgodovini pokazalo, da vendarle, vsaj občasno, zna najti rešitve zanje.

Besedilo: Gaja Sedlaček, 3.H in Nika Jemec, 2.C, ki sta pod mentorstvom Nine Ostan pogovor s tremi gosti tudi vodili, fotografije Darinka Marc