Izmenjava 3.D - Novi Sad na obisku

Polka in kolo ter čebele na Đurđevdan oz. kako smo v 3.D gostili dijake iz Novega Sada

Radi bi začeli z iskrenim opravičilom vsem profesorjem, ki so nas imeli tisti torek (8.10.). Bili smo tako nervozni in vznemirjeni, da pouku pač nismo mogli slediti. Kako naj sledimo razlagi o francoski revoluciji, če pa se proti Sloveniji pelje avtobus poln Novosadčanov, ki nam bodo za en teden popestrili vsak dan. Končno 14.30, Mia in Lena skačeta s slovensko in srbsko zastavo, ostali v vrsti držijo napise z imeni "svojih Srbov". Po tradicionalnem slovenskem kosilu doma in kratkem počitku vse poti vodijo v Parlija. Namreč, del slovenske kulture je spoznavanje ob dobri pijači, najbolje če je to gosti sok s smetano.

V sredo zgodaj zjutraj ravnatelj Srečko Zgaga »flexa« svoje znanje slovenščine, angleščine in »srbohrvaščine«. Zelo lepo je s svojim nagovorom pozdravil goste. Po predstavitvi Slovenije in tečaju slovenščine so obiskovalci obiskali dve uri pouka na Poljanah, ki smo se ju na žalost morali udeležiti tudi mi. V šoli smo ostali še do popoldneva, saj smo se udeležili delavnic aktivnega državljanstva z zanimivimi naslovi kot so Podnebne spremembe v sobi pobega, Kdo sploh potrebuje državo, Migracije ...

Naslednji dan, v četrtek, so naši Srbi uživali v oblačni Radovljici in deževnem Bledu, medtem ko smo mi prav tako uživali v za spremembo manj deževni Ljubljani. Medtem ko so oni krasili lectarjeva srca in se sladkali s kremnimi rezinami, smo mi na Radiu Študent opravljali avdicijo za spikerje. Na žalost smo morali zavrniti njihovo ponudbo za »Izobraževalno oddajo 3.D«, saj je bil preostanek našega tedna prenatrpan. Z Bleda so naši gostje poleg src prinesli še deževno in mrzlo vreme in druženje zunaj je odpadlo. Kaj so počeli ostali, vam ne znava povedati, veva le, da sva v dobri družbi uživali v palačinkah in čaju. 

V petek smo se začeli pripravljati na zaključno prireditev. Plesali smo, peli, se primerjali in pripravljali kviz o Srbiji. Na odru je potekala še ena izmenjava in sicer v zameno za polko in Čebelarja smo dobili kolo in Đurđevdan. Nato so nas poslali na lov za zakladom (virtualna slika zmaja), ki je bil v resnici le izgovor za sprehod po s soncem obsijani Ljubljani. Vmes smo imeli čas še za kosilo in ta pametni so šli jest na Odprto kuhno na idrijske žlikrofe :). 

Sobota. Težko pričakovana sobota. Ampak vikend ne obstaja. Za teden smo postali turistični vodiči in svoje delo bomo opravili častno in temeljito. Dan z družino. Nekateri so odšli na pohode, v Planico, ni manjkalo nakupovalnih vrečk, mi pa smo obiskali »drugo največje slovensko« mesto, Trst. Seveda pa ni pravi slovenski vikend, če ne končaš na gasilski veselici. Ena se je dogajala v Komendi, za vstopnino so računali malo preveč za naš okus, zato smo z gorečim govorom o revščini med dijaki in širjenju slovenske kulture na jug, uspeli dobiti neverjeten popust. Veselica je bila na žalost izven sezone, edini gasilec tam je stregel hot doge in kdo vendar je Gas Kras?! 

Utrujeni, izmozgani, v nedeljo ob 7:45 stojimo pred šolo, s sendviči v nahrbtnikih in s kakšnim tudi na tleh, smo se odpravili proti naši mali lepi obali. Preden se naužijemo sonca na obali, smo šli dol.... Dol, v Škocjanske jame, ki je Slovence očarala, Srbe pa še bolj. Po ponovnem snidenju s svetlobo smo se spet usedli na avtobus in se odpeljali v Lipico. Konji. Tam smo pojedli tradicionalno kosilo vsakega Slovenca v restavraciji, dunajski zrezek in pomfri. Da bi se jim le ne zvrtelo od naše raznolike kulture (referenca na Cankarjeve Hlapce). Končno smo prispeli na obalo. Z zavistjo so gledali sivo, mogočno, bučeče slovensko morje. Kljub kroničnemu pomanjkanju sonca je bil Piran tisti dan posebej očarljiv. Ker se kulturni dan še ni končal, smo se udeležili še ene slovenske zabave, zastoja na primorski avtocesti. Nekateri so po prihodu v Ljubljano še imeli energijo za Romeove palačinke.

Še zadnji dan smo začeli v Brinju, v izobraževalnem centru jedrske energije, kjer smo poslušali izredno zanimivo predavanje o jedrski energiji in si celo ogledali manjši muzejček. Po prihodu nazaj na Poljane so nam postregli s pico (da te kap). Nekateri so si po kosilu še zadnjič ogledali ljubljanske ulice, drugi pa vadili za zaključno prireditev, ki se je odvijala kasneje zvečer. Zaključna prireditev je bila fenomenalna, vse od podrobne predstavitve Novega Sada, do Kahoot kviza (še enkrat čestitajmo Ivi in Mii za zmago), da seveda ne govorimo o plesni in pevski točki in o izjemnih voditeljicah, Lauri, Naji in Maji. Tekle so tudi solze. Po uspešnem zaključku je sledila manjša pogostitev domačih izdelkov kot so narezek, med, sirup, piškoti, sokovi, burek ... Utrujeni od celotnega tedna smo vendar našli moč za še zadnji večer. Vsi skupaj smo odšli v Biljardno hišo za (letos) poslednje druženje. 

V torek, 15.10., je ob 10.00 zjutraj napočilo slovo, polno objemov, solz, seveda tudi nasmehov. Utrujeni, a zadovoljni z našim trudom, ki se je obrestoval v tem nepozabnem tednu, smo jim mahali, dokler ni avtobus izginil za obzorjem (vogalom). 

Novosadčani, veselimo se vas. 

Besedilo: Patricija Gosar in Mia Ratoša Rigler, 3.D