Ludvik II., njegova norost in Bavarska

Ludvik II. Bavarski je bil zanimiv možakar, ki je svoje življenje posvetil vprašanju »Kako se najbolj učinkovito in najdlje časa izogibati bankam, ki zahtevajo denar, ki si jim ga dolžan, hkrati pa z njim zgraditi čim več gradov, ne da pri tem bankrotiral in uničil svojo kraljevino?« Na prvi dan jesenski počitnic smo se skupina dijakov in dijakinj Gimnazije Poljane odpravili na tridnevno potovanje po Bavarski. Večina nas je imela v mislih pravljične gradove in naša pričakovanja so se uresničila.
Grad Herrenchiemsee, na katerega smo prvi dan šli z ladjico, spominja na Versajsko palačo, ki je Ludvika II. tudi navdihnila pri gradnji tega gradu. Gre za bogat grad, ki pa vseeno deluje malce prazen. Drugi grad, Linderhof, ki nam je bil predstavljen kot intimnejši kotiček za Ludvikov odmik (kraj je poznal iz otroštva),  pa nam je dal vpogled v njegovo zasebno življenje. Ludvik je večino časa sameval in se kar sam romantično sprehajal po grajskih vrtovih. Poleg gradov je bil Ludvik II. iz nepoznanega razloga obseden s pavom, katerega je uporabljal kot svoj simbol. Če kralja ni bilo doma, je bil kip pava v dvorcu, če je bil doma, pa so kip postavili pred grajski vhod. Tu se je pojavila težava: naš Ludvik je bil v dvorcu brez svojega ljubega pava, ker je bil ta seveda zunaj. In kako je rešil ta problem? Logično, priskrbel si je še en kip pava za notranje prostore, da se taka situacija ne bi več ponovila. Fascinantno je bilo videti primerjavo karakterjev vseh gradov in njihovo arhitekturo, ki je bila navdihujoča. Najbolj opevan grad Neuschwanstein, ki nam je bil predstavljen kot viteški grad, pa je poklon srednjemu veku (še ena strast Ludvika II.).

Gradovi so bili sami po sebi veličastni, vendar je bil zanimivejši človek za njimi. Zakaj je Ludvik II. Bavarski sploh gradil gradove? Preprosto: Bil je nekoliko nor. Koliko nor? Dovolj nor, da je v svojem gradu postavil takoimenovano »mizico, pogrni se«. Gre za sistem, ki je pred vsako jedjo mizo spustil v nižje nadstropje, kjer so služabniki pripravili obrok, ga dali na mizo in jo dvignili k Ludviku. S takšnimi inovancijami je Ludvik svojo samotnost in pomanjkanje socialnega stika samo še bolj poudarjal. Zanimivo je bilo tudi prijateljstvo med Ludvikom in njegovim najljubšim skladateljem Richardom Wagnerjem, ki je kralja večkrat finančno izkoristil.
Kako se konča kraljeva zgodba? Ludvika so na koncu vladni uradniki le dobili, aretirali, razglasili za norega in ga odpeljali k doktorju Guddenu v grad Berg (v katerem je bil prej njegov brat, ki je bil tudi označen za neprištevnega). Naslednji večer so našli Ludvika II. ter doktorja Guddena oba utopljena blizu posestva, kar je dokaj ironično, saj je Ludvikov oče umrl iz enakega razloga. Ludvikova smrt ni jasno določena in je še danes tema razprav. 

Naše potovanje pa ni bilo samo okoli Ludvika II. Ogledali smo si vasico Oberammergau, kjer že več kot 350 let potekajo pasijonske igre in spoznali mesto München. Obiskali smo tudi BMW razstavo in Olimpijski park. 

Profesoricam Kolbezen, Klopčič in Ajdovec se iskreno zahvaljujemo za vso organizacijo spremstvo na ekskurziji. Naš tridnevni izlet je zelo popestril tudi samostojen ogled Münchna in njegovega mestnega jedra, na katerem smo ustvarili še veliko drugih nepozabnih spominov.

Poleg lepih spominov, novih prijateljstev in izkušenj, pa smo med našo ekskurzijo vsi izvedeli veliko novih stvari, če ne drugega to, da je bil Ludvik II. nekoliko nor. Do kakšne mere pa lahko presodite sami.

Besedilo: Maj Žižek, 1.B