Poljanska rajža po Neapeljskem zalivu

Iz hladne in turobne Ljubljane smo po dolgem, a vznemirljivem popotovanju pod zvezdami pripotovali v živobarvne, s soncem obsijane Pompeje. Ko smo se naspani in sveži prebudili, smo polni radovednosti stopili med ostanke tega skoraj čudežno ohranjenega starodavnega mesta. Kakor bi stopili v drug čas, smo se sprehajali po tlakovanih ulicah, ki so še vedno nosile znamenito pompejansko rdečo, se čudili skrbno izdelanim eksponatom ter začutili utrip davnega življenja prebivalcev, katerih spomini so ujeti v kamnu in barvi. Od tam nas je pot zanesla v neugnani Neapelj, obljubljeno deželo bučnega vrveža in drznega duha. Nastanili smo se v hotelu, nato pa, komaj ukročeni, pohiteli raziskovat starodavno, a vedno živahno mesto. Neapeljski utrip je divji in nebrzdan; stereotipni italijanski vozniki drvijo po cestah, kot da jim prometni zakoni niso predpisani, ne ozirajoč se na radovedno gručo slovenskih dijakov so hiteli v nov dan. A svoj nebrzdani prometni vrvež so kmalu omilili z vabljivim vonjem sveže pečene napolitanske pice in omamno aromo kave, cenovno dostopne tudi v domačinom namenjenih gostilnah. Do večera smo raziskovali skrite kotičke, kjer so se med svetlobami uličnih svetilk počasi prebudile tudi skrivnosti neapeljskega nočnega življenja. Izmučeni, a polni vtisov, smo večer sklenili z druženjem v domačnosti hotelskih sob.

Nedeljsko jutro nas je po hotelskem zajtrku povabilo na podeželje, kjer smo obiskali kmetijo in v družbi prijaznih domačinov spoznali umetnost priprave sveže mocarele, katere bogat okus in kremasta tekstura sta pustila globok pečat. S povsem prebujenimi čuti smo pot nadaljevali proti Paestumu, eni najstarejših kulturnih zakladnic, kjer smo po lepo urejenih stezicah občudovali antične grške in rimske templje, veličastne ostanke preteklosti. V tamkajšnjem muzeju smo uzrli najnovejše najdbe, ki razkrivajo drobce starodavne zgodovine in nam omogočajo vpogled v vsakdanje življenje tistih, ki so tod nekoč živeli.

A naše klasično hrepenenje po zgodovini še ni bilo potešeno, zato smo popoldne posvetili Herkulaneumu, mestu, ki ga je usoda vezala na uničujoč izbruh Vezuva, prav tako kot Pompeje. Ulice tega zamrznjenega časa, ki jih je oživljal navdušen vodič, so nas popeljale v svet, ki ga zlahka občutiš, a težko pozabiš. Večer nas je spet pripeljal nazaj v Neapelj, kjer smo se s praznimi želodci, a polnimi srci predali italijanski kulinariki in svobodnemu raziskovanju mestnih biserov.

Ponedeljkovo jutro nas je pričakalo z zadnjo jutranjo kavo in veličastnim vzhodom sonca. Pot iz hotela nas je vodila v Narodni arheološki muzej, kjer smo lahko občudovali bogato zbirko antičnih predmetov, najimenitnejšo na svetu. Z očmi nahranjenimi z umetnostjo in radostjo, da smo doživeli del preteklosti na tako izjemen način, smo se počasi poslovili od neapeljskih ulic, čeprav naše poti še ni bilo konec. Preden smo zaključili ekskurzijo, smo obiskali še Caserto, kjer smo v mogočnosti Kraljeve palače začutili dih razkošja, ki se zdi kakor italijanski Versailles. Čeprav nas vsakdanje življenje ne obdaja z bliščem in zlatom, kot ga imajo ti zidovi, smo domov prinesli nekaj dragocenega – nova prijateljstva, bogatejše razumevanje antičnega sveta in spomine, ki nas bodo greli v hladnih zimskih večerih.

Ljubljana nas je ob vrnitvi pričakala s hladnim objemom, a mi smo ji prinesli nekaj sonca – toplino doživetij in spoznanje, kaj je prava kava.                                   

Besedil: Luka More, 3.a