Topli ljudje v toplih krajih: Severna - pa čeprav na jugu - Makedonija 

Reportaža prvega dela mednarodne izmenjave 3.G z Gimnazijo Orce Nikolov, Skopje (3.– 10. oktober) 

Po dveh letih pridnega žvečenja nemških glagolov in prekuhavanja primerne priloge artiklov,je nam (sedaj že ponosno izurjenemu nemškemu razredu) mednarodna izmenjava postregla s povsem nenavadno izkušnjo. S pričakovane palete rumene, rdeče in črne smo postrgali le prvi dve barvi ter se iz sive Ljubljane preslikali v sončno Severno Makedonijo. Tam smo poleg abecede novih okusov prav tako uspeli zaužiti nekaj grižljajev cirilice. 

Komaj smo se privadili neutrudnega šolskega zvonca, že so nas noge odnesle drugam. Tretjega oktobra, kar sredi tedna, smo namreč že pridno tovorili kovčke (in zvezke), po šolskih hodnikih. S takšno povorko smo zagotovo predstavljali kar zanimivo atrakcijo za ta deževni, skoraj običajni, a vseeno poljanski četrtek. Kljub sprva množični zaskrbljenosti glede omejene teže prtljage smo bili po prekladanju našega tovora vse do drugega nadstropja kar malo hvaležni za te zahteve. V dežju smo se za en teden poslovili od Slovenije ter se po krajšem letu, začinjenim z ravno pravšnjo mero spanca, znašli na makedonskih tleh. Oblak živčnosti, ki se je nakopičil nad zmedenimi poljanci, je kmalu pregnal topel pozdrav naših gostiteljev, ki so nas odprtih rok (nekateri so se sicer oklepali table za dobrodošlico), že čakali na skopskem letališču. Saj smo pričakovali toplo dobrodošlico, med drugim v obliki polnjenih paprik, pastrmajlij in drugih tradicionalnih jedi, pa vendar so nas družine presenetile s svojo odprtostjo in gostoljubnostjo. Večer je za večino že pomenil izlet v mesto, kjer smo spoznali, kako je, če so vsi lokali ves teden odprti in polni do polnoči. 

Prvi delovni dan na šoli naših makedonskih vrstnikov je bil, kot nalašč, prav petek. Do Gimnazije Orce Nikolov v centru Skopja smo pripotovali z nekolikanj nezanesljivimi, a presenetljivo grajenimi avtobusi. Ob pogledu na ta rdeča dvonadstropna prevozna sredstva bi domišljija marsikoga popeljala do ulic Londona, medtem ko je nas le varno dostavila do šole čez jutranje razpoloženo mesto, polno zastojev. Ko so nas uradno (a z nič manj osebne note) pozdravile še profesorice gostujoče šole, so nastopile predstavitve držav. Naučili so nas marsikaj o tamkajšnji kulturi in zgodovini, Skopju kot prestolnici in nenazadnje njihovi gimnaziji. Tudi sami smo jim predstavili koščke Slovenije – vsaj tolikšen delež, kot smo ga lahko vzeli s seboj na letalo. Po odmoru, večinoma za kavo, na katero gredo Makedonci obvezno večkrat na dan, smo se za nekaj ur pridružili ostalim učencem pri pouku. Presenečeni smo bili nad drugačno dinamiko pouka, kot smo je vajeni na Poljanah pa tudi nad tako velikim zanimanjem tamkajšnjih učencev za študij v Sloveniji in drugod v tujini. Dežne kaplje so se poigrale s predvidenim urnikom in tako smo ogled prestolnice preložili na prihodnji teden. Puste barve oblakov pa so le oplazile okna učilnic, v katerih smo mi pričeli z mešanjem odtenkov naše makedonsko-slovenske umetnine. V manjših skupinah smo strnjenih glav sestavljali delčke kolaža z različnih področij. Počasi so se zarisale glasbene note, razprli smo zemljevide, zadišalo je po zgodbah iz preteklosti in zaškripale so odrske deske. Za češnjo na torti pa smo iskrive trenutke vsakega dne ujeli še na filmski trak. 

Počasi smo se privadili sproščenega pogovora ob kavi, ki se rade volje spontano zavleče do poznih ur. Kljub temu pa smo v deželi pod zlatim soncem soboto pozdravili z mislijo na pregovor, da je rana ura zares zlata. Čas je že bil, da spoznamo tudi zelene gozdove, neskončna polja in slikovita naravna bogastva Severne Makedonije. Po nekajurni vožnji, še malenkost bolj na jug, so se naši pogledi končno srečali z veličastnim Ohridskim jezerom. Ta je nedvomno obvezen postanek za vsakega obiskovalca države. Obkrožili smo staro mestno jedro, skrito za mogočnim obzidjem, ter se povzpeli vse do amfiteatra. Mestece, v katerem počitnikuje mnogo Makedoncev, naj bi po besedah naših tamkajšnjih vrstnikov zares zaživelo šele poleti. Pa vendar je nas tudi na ta dan očaralo s svojo karizmo in arhitekturo. Stopili smo v le nekaj od mnogih ohridskih cerkva, kraj namreč slovi po kar trimestnem številu le-teh, z eno cerkvijo za vsak dan v letu. Naj bo to prestopno ali ne, naj matematika tokrat ne bo na prvem mestu. Nepričakovano poletno razpoloženo vreme z visokimi temperaturami nas je navdalo z mislijo na kopanje v prijetno topli vodi, čeprav Makedonci niso bili enakega mišljenja. A nismo imeli ne kopalk ne časa za razmislek, pot nas je namreč že vodila naprej. Naša zadnja sobotna postojanka je bila Bitola, manjši kraj, ugnezden precej blizu svoje južne sosede. To smo, na žalost, spoznali le v lastni režiji, večina s kratkim sprehodom skozi mestece. Morda pa gre vendarle za srečo, saj to pomeni, da se bo potrebno še enkrat vrniti, da jo raziščemo. Sledila je še večerna vožnja nazaj v Skopje, ki pa je kljub dolžini, ob glasni balkanski glasbi, zahvaljujoč našim gostiteljem minila hitreje kot bi sicer. 

Nedelja je bila za nekatere bolj delovna kot za druge. Dan je namreč vsak od nas preživel na drug način, z družino svojih gostiteljev. Seveda se mnogi nismo branili malo daljšega spanca, spet drugi so bili na nogah že zgodaj. Prvi smo v veliki večini ostali kar v prestolnici ter se zaposlili z raziskovanjem starega bazarja, se z žičnico odpravili na hrib nad mestom ali slučajno postali eni od redkih opazovalcev maratona. Mnogi so prestopili prag živalskega vrta, drugi so se razkropili po državi. Ena spremenljivka pa je kljub raznolikim variacijam dneva pri vseh ostala enaka. Prav nihče ni zaspal s krulečim želodcem, saj smo se, kot tudi vsak dan poprej, hvaležno (pre)najedli neštetih makedonskih dobrot. 

Ker nismo prenesli misli na običajen ponedeljek, smo ob pričetku novega tedna pobegnili do kanjona Matka na obrobju Skopja. S popotnico makedonskih štručk smo se najprej sprehodili skozi zgodovino tamkajšnje hidroelektrarne, nato pa še skozi sam kanjon. V jutranji svetlobi, obdani z zelenjem in spokojno vodo, smo se podali še globlje nad reko. Naši gostitelji so bili presenečeni nad našim tempom hoje navkreber, oni so si namreč razgled raje ogledali kar z ladjice. Po vrnitvi v prestolnico smo dan, malo utrujeni, a prevzeti od slikovitih podob videnega, nadaljevali z ustvarjanjem svojega delčka zaključne prireditve. 

Tudi naslednji dan smo začeli z delom in druženjem v manjših skupinah naše slovensko-makedonske naveze, nekatere točke so se že približevale ciljni črti. Po kosilu pa smo, zopet v manjših skupincah, odcapljali v sam center Skopja, evropskega mesta z največjim številom kipov. Sledeč ugankam smo raziskali stari bazar, utrdbo nad mestom, in glavni trg ter brskali za spominki. Najbolj neprecenljiv spominek pa smo, iz dneva v dan, sestavljali kar sami. V sredo je končno napočil težko pričakovani zaključni prizor naše skupne zgodbe. 

Prisluhnili smo iskrenim odzivom naših navdušenih sošolcev na makedonsko kulinariko, si obzorja razširili s predstavitvijo o makedonski zgodovini, slovnici ter šolstvu in si celo ogledali pravo gledališko predstavo. Slovensko so po namerni rošadi vlog spregovorili Makedonci, poljanci pa so iz ust stresali makedonske povedi. Nenazadnje smo se še iskreno nasmejali ob gledanju “vloga,” ki nam je skozi celotno izmenjavo zvesto sledil in v objektiv ujel vse nepozabne trenutke. Za “premor” od že tako izjemnega dne pa nas je pričakala bogato založena miza, polna nam sedaj že dobro poznanih, domačih makedonskih jedi. V soju luči, sobi obsijani z žarometi sončnega zahoda seveda nista smela manjkati Toše Proeski in njegova Moja, naša izvedena s strani mešane dvojezične glasbene zasedbe, polne skritih talentov. V zaključek pa smo zaplesali v ritmih makedonske glasbe, z roko v roki, prek prostranih makedonskih poljan. 

Vožnjo na letališče so spremljale plohe in temni oblaki, mimo katerih se je občasno izmuznil kakšen osamljen sončni žarek. Po besedah naših makedonskih gostiteljev je nebo jokalo in žalovalo za nami, ker smo zapuščali ta očarljivi košček Zemlje. Preden bi trenil z očmi, nas je letališki vrvež prignal iz objema naših novih prijateljev. A vendarle smo se hvaležni (in nekolikanj zaspani) poslovili z lahkim srcem, vedoč, da se bomo kmalu zopet srečali. Pod nami so se kmalu zarisale linije mesta; vijugaste ulice prepredene z znanimi stavbami, ki smo jih po pičlem tednu dni prepoznali že iz letala. Brzeč nazaj domov, smo leteli mimo navidez nepremičnih oblakov, ki so nas navdajali z občutkom, da se je čas pravzaprav ustavil. 

Zakuhali smo marsikaj, (se skoraj skuhali pod prijetno toplim soncem), uživali v toplini ljudi, ki smo jih na naši poti spoznali, ter se vsakodnevno mastili ob nepredstavljivo okusnih obedih. Čeprav izkušnjo zdaj okušamo le še kot priokus spominov, bomo še dolgo dišali po njej. Nikakor se ne moremo le z besedami zares zahvaliti za takšno nezamenljivo izkušnjo, tako gostiteljem kot tudi sami Severni Makedoniji. Zahvala za nepozaben teden gre brez dvoma tudi vedno nasmejani Petri Hrovat Hristovski in našemu skrbnemu razredniku Robertu Banfiju, ki sta prav tako kot vsak od nas prispevala svojo sestavino v lonec, katerega zgodbe še ni zares konec. 

V imenu 3.g; Zala Korošec in Neja Brumen