Nimaš za burek ali nimaš za Döner kebab?

REPORTAŽA s slovenskega dela mednarodne izmenjave za 3.H s Carl-Burger-Schule, Mayen (7. – 13. september)

Zadnji dan poljanskega drugega letnika nas je na mizi pričakalo nekaj, pred čemer se je lahko tudi še tako trdo prigarano spričevalo kar skrilo - končno so po dolgi poti iz daljne Nemčije k nam prispeli obrazci z neznanimi obrazi “tistih Nemcev”. To pa lahko pomeni le eno - čaka nas poljanska izmenjava!

Sicer pa za večino to ni bilo veliko presenečenje, saj smo jo nestrpno pričakovali, že odkar smo prvič prestopili prag gimnazije. Toda zdaj se je bližala še hitreje, ko so uspeli skrbno (ali morda naključno?) izbrani nemški partnerji z nami le navezati stik na tem ali onem družbenem omrežju. Do konca počitnic smo se vsi uspešno povezali in z obujanjem pozabljene nemščine dobili vpogled v prihajajočo izmenjavo.

Še čisto poletni in z mislimi na dolge sončne dni smo se že prvo šolsko soboto v septembru zvečer zbrali pred vrati gimnazije in nekateri živčno, drugi navdušeno, s pogledom iskali avtobus z bodočimi nemškimi prijatelji. Po kanček nelagodnih, a prisrčnih pozdravih smo tudi tisti najbolj zaskrbljeni hitro pregnali skrbi in utrujene nemške dijake odpeljali domov.

Nedelja je bila namenjena dnevu z družino, ki ga je večina izkoristila za izlet. Jesenski veter nas je odpihnil na najrazličnejše konce Slovenije: od Novega mesta do Lipice in vse do Kranjske Gore ter seveda Ljubljane. Prosti dan smo zaključili z druženjem v mestu - nekateri v sobi pobega, tisti bolj športno razpoloženi pa na odbojki.

Uradni del izmenjave smo v ponedeljek pričeli z uvodnim nagovorom ravnatelja. Da nam »naši Nemci« ne bi prehitro pobegnili, je profesor Dan Kardum Šibila zanje prijazno pripravil kratek kviz o Sloveniji, kjer so preizkusili svoje (ne)znanje slovenske geografije, kulinarike in pop kulture, kar je vsaj slovenskim gledalcem prineslo veliko smeha. Toda preizkušenj zanje še ni bilo konec, čakal jih je največji izziv izmenjave: učenje slovenščine. S pomočjo profesorja slovenščine Marka Trobevška smo se skupaj prebili skozi osnove tega Nemcem vesoljskega jezika. Ko so ugotovili, da je ‘sch’ ‘š’ in nemški ‘z’ slovenski ‘s’, so hitro napredovali tudi do tistih najbolj pogovornih besed (in ne, prav tako nismo pozabili na Prešernovo ‘Straflizo'). Popoldne smo izkoristili luknjo v dežju in se preobrazili v vodiče na spoznavnem sprehodu po Plečnikovem mestu, ki smo ga v večernih urah skupaj še sami bolje raziskali.

Kljub poznemu prihodu domov naslednji dan nismo poležavali, pač pa smo že zgodaj zjutraj izpred Poljan krenili v tople kraje. Cesta nas je najprej vodila čez slikovito kraško pokrajino naravnost v Škocjanske jame. Tako nemških dijakov, ki česa takega še niso videli na lastne oči, kot nas, ki smo si s kraškimi jamami bolj domači, ogled ni pustil ravnodušnih. Hkrati smo se tudi dobro razmigali, saj smo prehodili skoraj 1000 stopnic - “leg day every day” na Poljanah pa to). Pot nas je nato vodila naprej proti morju. Obsijani z zadnjimi, a zato nič manj močnimi žarki poletnega sonca smo se sprehodili od Portoroža do barvitega Pirana. Kot se za bližino italijanske meje spodobi, smo si med ozkimi ulicami Tartinijevega mesta privoščili pizzo ali pašto in se - nekateri zadnjič letos, nekateri pa prvič v življenju - ohladili v Jadranskem morju.

V sredo, na polovici izmenjave, smo bili že utrujeni od celodnevnih aktivnosti, zato smo bili hvaležni sestavljavcem programa, ki so velikodušno določili, da se hospitacije po razredih začnejo šele po malici - tako so nemški dijaki lahko spoznali poljansko pekarno. Da bi dobili vpogled v pouk na Poljanah, so se nam pridružili pri urah matematike, kemije in tujih jezikov. Po tem smo se razdelili v več skupin za pouk aktivnega državljanstva.

Vreme se sicer ni strinjalo, a v četrtek je naše nemške partnerje čakal izlet na Gorenjsko. Kljub celodnevnim nalivom so se opremljeni s sposojenimi dežniki in dežnimi plašči z ladjico pogumno odpeljali do Blejskega otoka, nato pa se skrili dežnim kapljam na delavnici izdelovanja tradicionalnih lectovih src. Medtem smo se slovenski dijaki malce oddahnili od ”skrbi” za nemške prijatelje in se pod vodstvom profesorja Kelca povabili na obisk v uredništvo Mladine, kjer so si kljub zapolnjenem urniku vzeli čas za nas in naša vprašanja o delu novinarjev.

(Pre)hitro je bil tu petek, zadnji celi dan naše izmenjave. Nekoliko nostalgično smo pogledovali na minuli internacionalni teden, ko smo pripravljali zaključno prireditev za starše in profesorje ob koncu slovenskega dela izmenjave. S kombinacijo pevskih, plesnih in govornih točk smo poskusili celovito zaobjeti bistvo tedna, v katerem smo se povezali tako s prej popolnoma tujo skupinico novih prijateljev kot med seboj (kar je bilo prav tako dragoceno). Skupaj smo pripravili bogato pogostitev, na kateri niso manjkale niti prave slovenske kremšnite, ki so bile zelo priljubljene tako pri nemških dijakih kot pri nas - njihovih gostiteljih. Teden smo proslavili z večernim druženjem v mestu in pijačo (da ne bo pomote - bila je brezalkoholna).

Naslednji dan navsezgodaj zjutraj smo si še zadnjič pomahali in se poslovili - pa saj ne za vedno, nadaljevanje te zgodbe nas čaka januarja, ko se bomo še sami odpravili v nemški Mayen. Do takrat bomo spočili svoj nemški del možganov in razmišljanje o nemških členih ter podobnih neprijetnih zadevah prihranili za ure pri profesorici Maši Klopčič. 

Nemško - slovensko izmenjavo sta omogočila profesorica Maša Klopčič in naš razrednik Miha Osredkar, ki se jima za prelep teden iskreno zahvaljujemo.

Brina Korošec, Nika Starič, Eva Knavs, 3.H