Reportažnik pod predpražnik do zadnje minute

Izpred Poljan v Ljubljani so nas vijugaste ceste vodile vse do prostranih kraških pokrajin, kjer se za našteto griči skriva Štanjel. Slikovite podobe vasice z znamenitim Ferarijevim vrtom ter zgodbo Maksa Fabianija so nas spremljale vso pot do naše naslednje postojanke. Oster veter nas je namreč kmalu odpihnil vse do Tomaja. Občasno nas je poškropila kakšna osamljena dežna kaplja, pred katero smo se skrili kar v rojstno hišo Srečka Kosovela. Spomini na sprehod skozi njegovo življenje pa se nam bodo nedvomno pričarali že ob misli na, več kot le zlata vredne, melodije, ki sta jih izpod klavirskih tipk izvabila naša sošolca Jon in Oskar. Glave smo ta dan pomolili še v Muzej slovenskih filmskih igralcev, kjer nas je poliglot Kekec, čigar film je bil preveden v marsikateri jezik, pozdravil kar v pismenkah. Pot (morda v resnici le kruleči trebuh) nas je na kratek obed vodila še v Sežano, saj smo po tako pestrem dnevu kar pozabili na hrano. Tako hladen zgodnje-spomladanski dan smo seveda morali zaključiti v slogu, četudi nekoliko skregani z muhastim vremenom. Na veliko začudenje razrednika in številnih mimoidočih smo brez skrbi, (in skoraj brez prekrvavljenih prstov na nogah), zaplavali v morju. Morska osvežitev s (po ocenah strokovnjakov za temperaturo vode in primerjalno književnost) prijetnimi dvanajstimi stopinjami in pol, pa začuda ni mikala drugih večernih obiskovalcev Izole.

Naslednji dan smo zapustili meje Slovenije in se zazrli skozi Slovensko multimedijsko okno ali SMO. Opazovali smo razpletanje klobčiča zgodovine zamejskih Slovencev v Italiji vse do današnjih dni. Kot nalašč za pohod do naše naslednje postojanke, drobcene vasi s povsem svojim ritmom življenja, smo se pred vzponom znašli z nekaj zamude. Na srečo nam v spokojnem gozdu, ki objema ta skrivnosten kraj, niso grozile neopravičene ure. Po mnogih ovinkih, a neutrudnih korakih, se je pred nami končno zarisala vasica, ki ji bomo kljub mnogim oblikam imena na krajevni tabli, najnatančneje rekli kar Topoluove, oziroma Topolovo. Naselje šteje le pičlih petindvajset prebivalcev, kar je pomenilo, da smo z invazijo poljanskih dijakov za skoraj cel dan predstavljali večinsko prebivalstvo. V umetniški vasici deluje nadvse zanimivo Kulturno društvo Robida, ki igra pomembno vlogo pri ohranitvi kulture in jezika krajev, kot je ta. Izdajajo časopis, v preteklosti so organizirali srečanja predstavnikov različnih kultur, ujamemo pa jih lahko tudi na radijskih frekvencah. Zahvaljujoč profesorju Skrbinšku, smo  spoznali od bliže, prenočili smo namreč prav v umetniški rezidenci. V drobni, vegasti hišici smo si postlali kar na tleh. Končno nam je naša (pretežka) oprema prišla prav. Pred nadvse zanimivo večerjo, pri kateri nismo pogrešali barvitih cvetic, klorofila ali slastnih grižljajev, smo se podali v hosto, kjer smo svoj rastlinski plen tudi nabrali. Za to je v veliki večini poskrbel kar profesor, ki premore znanje o divjih rastlinah. Njemu gre tudi zahvala, da smo se po prej omenjeni večerji, brez posledic na želodcu, vrnili do naše hiše, kjer nas je čakal še en krajši izlet. Tokrat smo se v filmu z naslovom Zgodbe iz kostanjevih gozdov, kljub zapirajočim se očem, srečali z otožno usodo takšnih osamljenih, a edinstvenih kotičkov sveta. V nekolikanj natrpani sobici smo se naposled le udobno zabubili v spalnih vrečah. Čakala nas je le še izkušnja bližnjega srečanja s škorpijonom, kar je za našo zgodbo morda precej odvečen podatek. Pravzaprav pa je prav ta tisti, ki nas je spomnil, da je tisto noč nad nami res ostalo skoraj le nebo.

Še preden je uspel svoje zakikirikati petelin, je naše speče gnezdo dijakov prebudil eden od skrbnih profesorjev, z zgolj z najboljšimi nameni. Do hiše, kjer nas je čakal prvi obrok, smo se že povsem samozavestno povzpeli skozi našo vasico, naslonjeno na strm hrib. Po mahovnatih potkah so nas noge nesle mimo majhnih dvorišč, pisanih vrtov in raznolikih hiš, skoraj brez pomanjkljivosti v orientaciji in odkrivanju bližnjic. Glede priprave zajtrka smo bili sicer naknadno prepuščeni sami sebi, a smo se kljub temu izvrstno znašli. Kaj kmalu je vendarle zadišalo po močni (mačji?) kavi. Sledilo je kotaljenje v dolino in passegiata po slikovitih vijugah Rilkejeve poti. Črke Rilkejeve poezije so se zmešale s slanim morskim zrakom, ki nam je sledil vso pot do Trsta. Sprehodili smo se proti Narodnem domu. Tam smo tako rekoč odpotovali v preteklost Trsta, kjer so tik pred našimi očmi plameni oblizovali zidove veličastne zgradbe. Skozi zgodbe smo izvedeli, kako neprecenljiv je ta delček zgodovine zamejskih Slovencev za italijansko mejo. 

Pred samim pričetkom odprave pa smo namesto nadležnih učnih listov prejeli prav posebno nalogo. Vsakdo je različne delčke našega kratkega popotovanja napraskal na svoj način. Trenutke je bodisi ujel v objektiv fotoaparata, na filmski trak, jih začaral v besede ali z njimi obarval sprva le pust list papirja. Nastala bo celota, edinstven mozaik. Že ob misli na le enega od teh delčkov pa bodo naše misli znova odpotovale. Zašle bodo v spomine, vse dokler se ne dokopljemo do teh nezamenljivih pomladanskih dni.

Besedilo: Neja Brumen, 2.G, izbor fotografij: Vid Skrbinšek, prof.

DODATEK:

Povzetek orisov programov ekskurzij za oddelke od 2.C do 2.H:

Za 2.C (razredničarka Simona Sašek, prof., organizator: Dan Kardum Šibila, prof.)

1. dan: Ljubljana - Pomurje (Brod na Muri, Murska Sobota, Grad, evangeličanska cerkev)

2. dan: Goričko - Monošter (Monošter, Bogojina, Moravske Toplice)

3. dan: Moravske Toplice- Lendava - Ljubljana (Ocean Orchids, Filovci, Vinarium, Lendava) 

Dijaki so pohvalili program in izpeljavo ekskurzije (npr. degustacijo medu, pogovor z evangeličansko duhovnico, obisk lončarske vasi, živali v Čebeljem gradiču, kopanje v toplicah, naravo).

Za 2.D: (razredničarka Ines Vozelj Šteharnik, prof., organizator: Jan Jereb, prof., spremljevalka: Andreja Hočevar, prof.)

»IZ MESTA V ZALIVU NA SREČANJE Z DIJAKI  V GORICI TER ZGODOVINSKA IN ETNOLOŠKA DEDIŠČINA POSOČJA«

1.     dan: Trst (Narodni dom, Rižarna, ogled Trsta),

2.     dan: Gorica, sprejem na Državnem izobraževalnem zavodu Cankar Vega Zois, pogovor z dijaki, ogled Gorice, Samostan Kostanjevica, Soča fun park,

3.     dan: Kobariški muzej in italijanska kostnica, Staroversko središče Mrzli studenec, muzej sirarstva Od planine do Planike.

Zelo poučen je bil sprejem v Narodnem domu z ogledom razstave STIK; v zamejski šoli v Gorici so nam pripravili predavanje o zgodovini zahodne meje, dijaki so nas vodili po Gorici; odlična sta bila vodiča v samostanu v Kostanjevici in v Kobariškem muzeju. Prav tako je bil zelo dobro pripravljen ogled v Sirarskem muzeju v Kobaridu z degustacijo njihovih izdelkov. Za Soča fun park v Solkanu si je potrebno vzeti najmanj dve uri (raje več), dijakom je bilo zelo všeč, tako park kot zipline.

Dijaki so ekskurzijo zelo pohvalili, bilo je zanimivo, nikoli dolgčas; odlični vodiči; navdušil jih je Sirarski muzej; nastanitve in hrana povsod v redu; za adrenalinski park si je potrebno vzeti dovolj časa.  Še posebej se je dijakov dotaknila Rižarna.

Za 2.E (razrednik Franci Jaklič, prof., organizatorka: Saša Perović, prof.)

Izpred šole smo se odpeljali ob 7.00 proti Gorenjski. Prvi postanek je bil pri Belopeških jezerih. V Reziji so nas sprejeli v kulturnem domu. Zanimiva predstavitev, Muzej rezijanskih ljudi. V Čedadu smo si ogledali Hudičev most in center mesta s pomembnejšimi znamenitostmi. Za postanek v Špetru žal ni bilo časa.

Po zajtrku nas je avtobus zapeljal v Novo Gorico, od koder smo se sprehodili do samostana na Kostanjevici. Sledil je ogled Nove Gorice in prosti čas za kosilo.

Ob 13.30 nas je na Sabotinu pričakal g. Bogdan in nas v svojem slogu popeljal po kavernah. Nadaljevali smo z ogledom Šmartna in degustacijo oljčnega olja. Za zaključek dneva smo se povzpeli na stolp v Gonjačah.

Z zajtrkom in pakiranjem je bilo potrebno pohiteti, saj smo bili že ob 10.00 napovedani v Liceju Franceta Prešerna v Trstu, še pred tem je bila na programu Rižarna. Po dveh urah v šoli je sledil samostojen ogled Trsta. Na poti domov smo se ustavili še v cerkvi v vasi Lokev na Krasu in si ogledali poslikave Toneta Kralja.

Za 2.F (razredničarka Tina Zupančič, prof., organizator: Miha Pohar, prof.)

Rdeča nit ekskurzije v Italijo je bil pomen zgodovinskih spomenikov za osnovanje kolektivne zavesti glede dojemanja preteklosti; dopolnili smo jo z obiskom nekaterih območij, ki so zgodovinsko pomembna in se navezujejo na teme, ki smo jih že obdelovali med poukom ali pa še pridejo na vrsto v prihodnjih letih.

Tako smo pri dan obiskali Trst, v njem pa koncentracijsko taborišče Rižarna, pot smo nadaljevali do Bazovice, kjer smo obiskali spomenik Tigrovcem in bazoviškim fojbam in primerjali njihov izgled in pomen.

Drugi dan smo obiskali spomenik z opazno fašistično ikonografijo blizu Sagrada, s čimer je bil namen opozoriti na lahkoten odnos Italijanov do polpretekle zgodovine, nato je sledil obisk ostankov jarkov soške fronte nad Tržičem (Monfalcone – parco tematico della grande guerra), po kosilu v Tržiču pa obisk spominskega parka v Redipuglii ter končno Ogleja, kjer smo si ogledali mozaike v baziliki, dijaki pa so s pomočjo delovnega lista raziskovali antične ostanke, razkropljene po naselju.

Tretji dan smo se ustavili v cerkvi na Vejni (nad Trstom), nato obiskali spomenik miru Ara Pacis Mundi. Potem smo obiskali pokopališče v Gonarsu, kjer je bil poudarek na tem, da se izpostavi manko primernega obeležja žrtvam koncentracijskega taborišča. Po premoru za kosilo v Vidmu smo obiskali še Venzone, kjer smo si ogledali razstavico naravno ustvarjenih človeških mumij, zadnji postanek je bil sprehod po Gorici.

Za 2.H (razrednik in organizator Miha Osredkar, prof., spremljevalka: Jasmina Pavčič, prof.)

Vsebinsko je bila ekskurzija posvečena predvsem zgodovini slovenske Koroške, v tem smislu smo si ogledali:

1. dan

Pokrajinski muzej v Slovenj Gradcu, centru slovenske Koroške danes, nekoč pa je mesto spadalo pod deželo Štajersko. Naslednji ogled je bil v muzeju Guštanj za jutrno v Ravnah na Koroškem. Zanimiv je bil ogled mežiškega rudnika, ki je bil aktiven od 17. stol. do 90. let 20. stoletja. Dan smo zaključili s kratkim sprehodom v Dravogradu in ogledom HE Dravograd.

2. dan

Drugi dan smo se vsebinsko zadrževali v zgodnjem srednjem veku, saj smo obiskovali zgodovinske točke kneževine Karantanije. Spoznali smo, kako je izgledal dan ustoličevanja knezov in kasneje vojvod, saj smo obiskali vse točke, ki so bile v obred vključene, in sicer Krnski grad, cerkev Gospe svete in knežji kamen v Deželnem dvorcu v Celovcu. V Celovcu smo imeli tudi kosilo, dijaki pa so opravili samostojno delo v centru mesta in izpolnili zadane naloge.

3. dan

Dan smo začeli z ogledom srednjeveškega gradu Ostrovica, ki je današnjo podobo dobil v 16. in 17. stoletja zaradi obrambe pred Turki. Nadaljevali smo z ogledom dveh cerkva na Vrbskem jezeru, kjer so bili napisani Brižinski spomeniki. Tudi tokrat smo kosili v Celovcu.