Dvojna reportaža po mednarodni izmenjavi za 3.A

Nazaj

Oktobrski sončni teden za 3.A in francoske goste iz gimnazije Balzac v Toursu

V sredo, 4. oktobra, smo pred šolo nestrpno pričakovali neznane potnike, ki so se z vsako minuto približevali jesenski Ljubljani. Čakal nas je pester teden, poln nerazumljenih francoskih fraz, potovanj po Sloveniji in izven, druženja z že znanimi in novimi obrazi.

Ko so francoski gostje že spoznali naše družine in domove, jih je čakalo spoznavanje naše šole in Ljubljane. A na dobro poznano okolje smo tudi mi gledali z drugačnimi očmi, zdaj ko smo imeli par novih ob sebi. Da bi postali tujci drug drugemu domači, je bila naslednji dan organizirana spoznavna zabava. Po dnevu, ki smo ga preživeli v tržaški Rižarni in Postojnski jami, smo se zopet srečali na Špici. Dan se je torej končal (ali noč začela) v zvokih francoskega rapa, kitare in smeha.

No, nekateri pa so se razveselili šele naslednji dan. Oddih od svojih na novo pridobljenih bremen so končno dobili ob slapu Slavici, ko smo se nenačrtovano ločili in nato zopet našli ob Bohinjskem jezeru, kjer so nekatere čakali sendviči, druge skok v mrzlo vodo. Naslednjega dne so se nekateri držali naslova in dan preživeli z družino, drugi smo s svojimi pari šli po svoje, vsi pa smo se v ponedeljek odpeljali v Idrijo, se spustili pod zemljo. Ko smo še istega dne ob pol petih zapustili Prirodoslovni muzej, je bilo v zraku že čutiti, da se slovenski del izmenjave približuje koncu. Slovo smo si na pol že izrekli na Špici ob osmih zvečer (ob francoskem rapu, kitari in smehu), a pred nami je bil še en dan. V torek smo se vsi vrnili šolske učilnice, v katerih so Francozi doživeli slovenski pouk, nato pa smo še zadnjič imeli delavnice. Te, razporejene sicer skozi cel teden, so se sklenile v zaključni prireditvi. Na odru so se zvrstile različne točke, od predstave o Postojnski jami do petja partizanskih pesmi.

Kot da bi se prestavili en teden nazaj, smo kar naenkrat zopet stali pred avtobusom, obdani s kovčki, objokanih ali nasmejanih obrazov. Francoski avtobus se je odpeljal, dijakinje in dijaki 3. A pa smo ostali na mestu ter z nasmehom gledali naprej, nekateri na oddaljeni drugi del izmenjave, drugi pa so občutili predvsem razbremenitev po intenzivni skrbi za gosta, a hkrati tudi novo samozavest, vzniklo ob pridobljenih izkušnjah, ki so izšle iz te iste skrbi.

Ravnateljev pozdrav in predstavitev programa celotnega tedna

Lov na zaklad po Ljubljani

Spoznavne igre

Zabava na Špici

Poučen in pretresljiv obisk Rižarne, na katerega smo se dobro pripravili že v šoli

Postojnska jama na posebno željo naših gostov - naši kraški lepotici se kar niso mogli načuditi

Skupinska pred Postojnsko jamo

Slap Savica

Razredna pod slapom Savica

Najpogumnejši so se kopali v oktobrskem Bohinjskem jezeru - pri 16. st. C

Uživanje na sončku. Vreme je res sodelovalo z nami!

Prirodoslovni muzej v Ljubljani - pripravili so nam več zanimivih geoloških delavnic

Čas za slovo pred poljanskimi vrati

Še pomahamo in se vidimo v aprilu v Toursu

In še nepozabna, čarobna aprilska doživetja francoskega dela izmenjave za 3.A

Po šestih mesecih smo končno dočakali drugi del izmenjave, ko smo se v petek zvečer, 12. aprila, odpravili z avtobusom na dolgo pot proti zgodovinsko pomembni dolini reke Loare. Največjo negotovost je povzročala 18-urna vožnja proti zahodu, a je zaradi druženja in petja čas kar letel.

Naslednjega popoldneva smo prispeli do glavne avtobusne postaje v mestu Tours. Stavba izstopa zaradi svojega posebnega neoklasicističnega izgleda. Tam so nas pričakali francoski dijaki s svojimi starši, ki so prijazno prevzeli del naše prtljage in nam pokazali pot do svojega doma, kjer smo bili tudi mi nastanjeni ves čas izmenjave. Ta dan smo bili prosti, zaradi česar smo si lahko s svojimi gostitelji ogledali center mesta, mene so najbolj navdušile kavarne, kjer se zbirajo mladi. Naslednji dan je bila nedelja, na izmenjavah je to dan, ki se ga preživi z gostiteljsko družino. Tako smo se lahko še bolj zbližali ob skupnih aktivnostih, nekateri pa smo se celo odpravili na pot do prestolnice ljubezni in videli tako svetovno znani Eifflov stolp kot tudi muzej Louvre.

S ponedeljkom, ko se je začela šola, nam je bila omogočena prisotnost pri pouku na gimnaziji Balzac. Vnaprej smo si izbrali, katerega predmeta se bomo udeležili, tako pa smo lahko primerjali še tuji šolski sistem in njihov način učenja z našim. Skupna ugotovitev je bila predvsem, da je naš pouk intenzivnejši in bolj temelji na samostojnem delu. Po zvonjenju smo se v manjših skupinah odpravili na tokrat voden sprehod skozi mesto, na katerem nam je bila predstavljena zgodovina mesta.

Naslednje jutro smo se odpravili na ogled prvega gradu, po katerih tudi slovi ta slikovita dolina. Skozi valove reke Loare smo s kanuji veslali okrog bisera renesančne lepote — gradu Chenonceau, katerega notranjost smo kasneje tudi obiskali in doživeli čar nekdanjega plemiškega življenja. Tudi ta dan se je končeval, mi pa smo odhiteli domov po počitek, saj nas je naslednji dan avtobus pričakoval že ob sončnem vzhodu, da nas popelje do obale Normandije, ki nosi v sebi zgodbe junakov in poguma iz enih od najtemnejših dni človeške zgodovine. V tamkajšnjih muzejih so nam bili predstavljeni modeli tankov, orožja in vojaške arhitekture, rabljene za obrambo in napad med drugo svetovno vojno. Za tem je nastopil še zadnji dan, poln zgodovinskega blišča Francije. Sprehodili smo se skozi park in palačo Clos Lucé, v kateri je deloval znanstvenik Leonardo da Vinci. Med stenami njegovega bivališča so bili njegovi izumi poljudno razloženi tudi nam, neznanstvenikom, za konec pa nas je sladkosnednost popeljala skozi mesto Amboise in tamkajšnje številne slaščičarne s tradicionalnimi francoskimi čarovnijami.

Pred slovesom v petek smo bili deležni še tečaja samoobrambe pri mojstru karateja. S tem je napočil trenutek, katerega se nihče ni veselil, in to je bila vrnitev v realnost in dolga pot proti domači deželi. Očitno se čar izmenjave kar ni mogel končati, saj nas je ob vznožju Mont Blanca pričakal spomladanski sneg. Morda opomin na misel, ki jo je po povratku že v našem matičnem razredu izrekel sošolec: »Zapomniti si želim čim več!«

Še sklep s poskusom primerjave:

Tako smo z letošnjo izmenjavo pridobili vpogled v domačo in tujo kulturo, zgodovino in šolski sistem, še posebej z gostovanjem pri pouku na francoski gimnaziji. A kulturno izobraževanje sploh ni bilo najpomembnejši del izmenjave. Ob negotovostih in nesoglasjih, ki se v intenzivnem medčloveškem stiku seveda zgodijo, sta se izrazito pokazala tudi naš poljanski duh in moč, ki jo imamo, ko stopimo skupaj. Tako smo poleg tvorjenja novih prijateljskih vezi s tujimi učenci (z mnogimi bomo stik ohranili) svoje še utrdili.

Za oba dela nepozabne izmenjave se zahvaljujemo naši profesorici francoščine, požrtvovalni in skrbni organizatorki obeh delov izmenjave, Petri Hrovat Hristovski, naši razredničarki Darinki Marc, ki je z nami preživela slovenski teden izmenjave, in profesorju Mihi Poharju, ki je bil naš budni spremljevalec v francoskem delu.

Besedilo: Mala Verbič Šalamon in Nik Jenko, 3.A,

izbor fotografije: Ana Lu Lamut in Doroteja Puš

Še fotoutrinki francoskega dela naše izmenjave: