Ko je zamujanje kulturno sprejemljivo

Reportaža z drugega dela izmenjave za 3.C v Alcantarilli v Španiji

Dijaki 3. C smo se v začetku marca odpravili na težko pričakovani drugi del izmenjave. Prek Trsta čez vetrovno Valencio smo po dolgih urah potovanja končno prispeli v Alcantarillo. Z velikim navdušenjem smo pozdravili svoje španske prijatelje in spoznali njihove družine.

V soboto nas je čakala že prva ekskurzija, kjer smo poleg ogleda jame doživeli tudi redek pojav dežja v Španiji. Namesto raftinga smo se tako odpravili na kratek ogled Murcie.

V nedeljo smo dan preživeli vsak s svojimi gostitelji, nekateri na obali, drugi pa ob pokušanju španskih kulinaričnih dobrot.

V ponedeljek so nas uradno sprejeli na šoli Samaniego, čez dan pa smo bolje spoznali špansko kulturo (vključno z vprašljivo organizacijo in veliko zamujanja) in popoldne preživeli v tokrat sončni Murcii.

V torek smo se Slovenci sami odpravili proti obali v mesto Cartagena, kjer smo si ogledali muzej rimskih ostankov in dobro ohranjen teater, vmes pa smo sprostili na kratki vožnji z ladjico po zalivu. Po kosilu z lepim razgledom na morje smo se odpeljali še do svetilnika in plaže, kjer so se najpogumnejši tudi kopali, drugi pa smo samo namočili noge.

Sreda je prinesla nove izzive v obliki debate o položaju mladine v evropskih državah, za katero pa se večinoma nismo preveč zagreli. Ogledali smo si tudi etnološki muzej Alcantarille, kjer so nam predstavili tukajšnje tradicionalno življenje skozi zgodovino.

Četrtek smo začeli z obiskom šolskega kemijskega laboratorija in simpatične glasbene delavnice, katere vrhunec je bil nedvomno solo petje profesorja Osredkarja v španščini. Ker pa se je naš teden bližal koncu, smo preostanek dneva pripravljali zaključno prireditev, ki se je po španskih navadah seveda začela z dvajsetminutno zamudo. Večer, obarvan s španskim in slovenskim petjem in plesom, je potekal izvrstno, na žalost pa je nakazoval tudi konec našega druženja in celotne izmenjave. 

Čas smo do zadnje minute preživeli skupaj, noč pa se je vse prehitro prelila v naslednji dan, ko nas je ob dveh zjutraj pred šolo pričakal avtobus. S solznimi očmi in željami po ponovnem srečanju smo španskim prijateljem še zadnjič pomahali v slovo ter se odpeljali proti domu.

Ta izmenjava bo še dolgo ostala v naših srcih, skupaj z vsemi spomini in novimi izkušnjami, ki smo jih pridobili v dveh tednih druženja. Spoznali smo novo kulturo, se preizkusili v prilagajanju in potrpežljivosti ter stkali nova prijateljstva. 

Vse skupaj je bilo nepozabno doživetje, za katero smo izredno hvaležni, še posebej profesorjema Petri Novak in Mihi Osredkarju, ki sta nam ga omogočila. ¡Gracias!

Besedilo Jerneja Grošelj in Katarina Logar, fotografije Filip Barbačić in Petra Novak.