Izmenjava z Nemčijo (3.g)

V soboto, 20. januarja 2024,  smo se »gjevci« že v ranih jutranjih urah zbrali pred šolo, od koder smo se na pot proti Mayenu odpravili kar z avtobusom. Vožnja do Nemčije je bila sicer dolga, a smo si čas krajšali s pogovorom, poslušanjem glasbe in zabavnimi družabnimi igrami. V Mayen smo prispeli povsem izmučeni v večernih urah, a so nas tam na srečo že pričakali naši partnerji z izmenjave. Tako so se nekateri odpravili kar domov, spet drugi pa so se odločili ponovno srečanje proslaviti. Nedeljo je vsak preživel s svojo gostiteljsko družino, vendar se nas je večina kar preveč pogrešala, tako da smo se odločili iti skupaj na drsališče v bližnji Koblenz.  Zabava nas je popolnoma utrudila, tako da smo se  skupaj odpravili še na večerjo, da smo si nabrali nove energije. To smo še posebej potrebovali naslednji dan, saj smo teden začeli z ekskurzijo v Frankfurt. Na poti tja smo se ustavili v Mainzu, kjer so nam razkazali sedež ene glavnih javnih nemških televizijskih postaj -ZDF. Predvajali so nam film o raznovrstnih programih, nato so nam razkazali njihove prostore. Ogledali smo si  snemalne studie, kjer se vsakodnevno snemajo novice in druge televizijske oddaje. Prav tako so nam pokazali, kako delujejo luči, kamere in zvok. Zlasti zanimiva je bila montažna soba, v kateri so nam predstavili delo režiserja in prenose v živo. Na koncu pa smo se skupaj pozabavali pred »green screenom«. Pot smo nadaljevali do Frankfurta, ki smo ga lahko prosto raziskovali. Pred odhodom  smo si ogledali mesto še iz ptičje perspektive.

V torek smo obiskali nemško šolo oz. šolski center, kjer poleg gimnazijskega ponujajo tudi druge programe. Predvsem so nas navdušile realistične lutke, ki jih uporabljajo za učenje negovalci. Nekateri med nami so imeli celo priložnost previjati lutke dojenčkov. Po delavnicah smo si šli ogledat Mayen, mesto, v katerem se šola nahaja. Mestece sicer ni prav veliko, a nas je s svojo pravljičnostjo popolnoma očaralo. Večina nas je zavila do gradu, ki se  nahaja na hribu v mestecu. Dan smo potem nadaljevali vsak po svoje, nekateri sami, spet drugi  v družbi.

Na sredino jutro smo se zbrali že zelo zgodaj, saj smo se odpravili na novo dogodivščino v Köln. Tokrat smo za spremembo odšli sami, brez naših nemških prijateljev, ki  so ostali v šoli. V Kölnu smo najprej šli v muzej čokolade. Tam smo izvedeli veliko o zgodovini čokolade in njeni pripravi, seveda pa smo jo  tudi poskusili. Nato smo odšli v center mesta, kjer smo se sprehodili po glavnih ulicah in si ogledali znamenitosti. Najbolj nas je prevzela tamkajšnja katedrala, pred katero se je vsak od nas želel slikati. Tudi tokrat smo imeli na voljo nekaj prostega časa, da sami raziščemo mesto in tudi kaj dobrega prigriznemo. Večina  se nas je odpravila »razgledovat«  kar  tamkajšnje trgovine, najbolj obiskana je bila seveda trgovina Lego.

Tudi četrtek je bil namenjen spoznavanju programov, ki jih nudi nemška šola. Razdelili smo se v skupine. Nekateri so šli peč slaščice, spet drugi kuhat, nekateri pa so se pomerili v slikanju in lesarstvu. Ker pa smo prišli ravno v času njihovega šolskega odbojkarskega turnirja, smo se ga udeleižli tudi mi. Z nemškimi dijaki  smo se pomerili kar z dvema slovenskima ekipama. Seveda  smo jim pokazali, kdo smo Slovenci, in na turnirju osvojili prvo mesto. Tako se  je naš razred  domov vrnil ne le s prekrasnimi izkušnjami, temveč tudi s pokalom. Pred tem pa smo se skupno posladkali s sladoledom, ki smo ga osvojili kot nagrado na turnirju.

Zadnji dan smo preživeli skupaj z nemškimi dijaki pri njihovih šolskih urah in spoznali, kako poteka pouk. Da pa smo se lahko drug od drugega še primerno poslovili, smo šli na kosilo, kjer naj bi se še zadnjič skupaj družili tako učenci kot profesorji. Mi smo imeli seveda drugačne plane in smo se zares poslovili šele zvečer, na naši poslovilni zabavi. Ta nam je pomagala, da smo pot domov naslednji dan večinoma prespali. V Slovenijo smo se vrnili utrujeni od napornega tedna, a z mnogimi prekrasnimi spomini.

Besedilo: Zara Kolenc, 3.g