Zakaj je treba iti v Auschwitz?

Utrinki letošnjih četrtošolcev, ki so Auschwitz obiskali v okviru strokovne ekskurzije pod vodstvom profesorja Mihe Poharja v začetku februarja 2024:

Sama sem se te ekskurzije močno veselila, že odkar sem se vpisala na Poljane. V štirih let sem prebrala kar nekaj knjig, katerih zgodbe so se odvijale v koncentracijskih taboriščih, večinoma v Auschwitzu, ampak ne glede na to koliko knjig sem prebrala, sem si še zmeraj vse zelo težko predstavljala. Mislila sem, da bom ob obisku mesta, kjer se je vse to odvijalo, stvari lažje opredelila in razumela. A se to ni zgodilo.

Ko sem se sprehajala po taborišču, je bila moja predstava še bolj meglena kot prej in ves čas sem razmišljala, da hodim po stopinjah žrtev, ki so bile deležne nam nepredstavljivega mučenja. Odkar smo nazaj v Sloveniji, poskušam najti besedo, ki bi opisala, kako sem se tam počutila, vendar jo še zmeraj iščem in jo bom po vsej verjetnosti iskala do konca življenja. Zdi se mi, da bi vsak posameznik vsaj enkrat v življenju moral obiskati Auschwitz, saj je ta pomemben opomnik na enega najhujših delov človeške zgodovine, ki pod nobenim pogojem ne sme biti pozabljen. Treba ga je ohranjati in se, čeprav je še tako grozen, o njem tudi učiti. Mora biti postavljen kot primer nečesa, kar se ne sme nikoli več ponoviti.

Prepričana sem, da ste pogosto že slišali, da je zrak v taborišču drugačen, da ljudje čutijo, da je nekaj narobe. Tega sama kar nekaj časa nisem občutila, dokler nismo bili v eni od barak in sem si res zaželela svežega zraka. Ko smo končali z ogledom barake in jo zapustili, tega svežega zraka še zmeraj ni bilo.

Zoya Kumer

Auschwitz je eden najpomembnejših spominov nečlovečnosti, ki jo ljudje premoremo. Brutalna več ur dolga izkušnja je zahtevna in čustveno izredno naporna. Vendar je nadvse pomembno, da te prizore vidimo in smo opomnjeni na grozote, ki so se dogajale v preteklosti, če jih sami nočemo ponoviti.

Tadej Homar

Memorial Aushwitz-Birkenau obiskovalcem omogoča, da se spomnimo grozot holokavsta in se zavedamo posledic nacističnega režima. Obisk muzeja ustvarja pomembno izkušnjo, ki lahko posamezniku spremeni perspektivo in spodbudi k razmisleku o pomembnosti spoštovanja človeškega življenja in dostojanstva, ter je eden od načinov, kako izrazimo spoštovanje do žrtev holokavsta. S tem se zavzemamo, da se njihov spomin ohranja ter da se njihova tragična usoda nikoli ne pozabi. Ogled taborišč lahko pripomore k boljšemu ozaveščanju o pomembnosti spoštovanja različnosti in zaščiti človekovih pravic in nam pomaga, da se kot človeštvo izognemo ponavljanju zgodovinskih napak. Sama Auschwitz vidim kot opomin, ki nam lahko pomaga bolje razumeti, kam lahko peljejo ideologije sovraštva in nestrpnosti.

Tia Edvarda Posel

Čeprav je bil obisk zame težek, poln zadržanih solz, menim, da je treba vsaj enkrat iti v Auschwitz. Tam dobiš obširen vpogled v razmere, v katerih so bili ujetniki prisiljeni živeti, kar ti da misliti o stvareh, o katerih ponavadi nisi prisiljen razmišljati. Nekaj nepredstavljivega ti z obiskom postane bolj jasno, in čeprav je grozljiv, se mi ta občutek zdi potreben.

Maruša Ocvirk

Obisk koncentracijskega taborišča Auschwitz in Birkenau je izkušnja, ki bi jo moral doživeti vsak. Človek si pred obiskom težko predstavlja grozote, ki so se tam dogajale samo osemdeset let nazaj. Sam muzej je danes narejen na zelo pristen način in te tako presune, da o njem aktivno razmišljaš še dolgo časa.

Jan Popovič

Avtorji utrinkov so torej: Tadej Homar, Zoya Kumer, Maruša Ocvirk, Jan Popovič, Tia Edvarda Posel 

Zbrala in uredila jih je Ela Razpet (vsi 4. C).