Teden počasne hoje in hitre govorice

Naslednje jutro smo se po ob veliko prezgodnji uri za soboto zbrali pred gimnazijo in odpravili na Soriško planino. Tam smo se preizkusili v krpljanju in sankanju. Kar se tiče krpljanja se nas je med hojo navzgor po mojem kar nekaj spraševalo, če je ta tradicija vredna ohranitve, navzdol pa je bilo vendarle veliko bolj zabavno. Sankali smo se z veliko večjim navdušenjem in Španci so se imeli na sankah in pležuhih naravnost izvrstno. Kasneje smo se odpravili še na Bled in po velikem številu fotografij, bolj počasni hoji in pokušnji kremšnite smo se odpeljali nazaj v Ljubljano. Zvečer je sledila še zabava za dobrodošlico, spomin na katero naj ostane blizu vsem tam prisotnim in daleč od uradnih reportaž.

Nedeljo smo preživeli s svojimi gosti po družinah, nekateri na drsanju, drugi na bowlingu, sprehodu po Ljubljani in še marsikje.

Ponedeljek smo začeli z lovom na zaklad po Ljubljani, ki ga je vodil naš izjemni profesor zgodovine, Miha Osredkar (čigar glas je bila ena od žrtev izmenjave, skupaj z veliko urami spanca na našem koncu). Po kosilu smo imeli kratek tečaj slovenščine, kjer so se Španci naučili nekaj slovenskih besed in pa nekoliko več kletvic. Sledile so delavnice z različnimi temami, od migracij do okoljskih problemov, potem pa smo se odpravili domov.

Prišel je torek, ko smo se od svojih Špancev začasno ločili in malo oddahnili. Odrinili so proti Škocjanskim jamam in nato proti obali, kjer so si ogledali Piran in uživali v sončnem zahodu, nekateri (malo nori) pa so celo namočili noge v morje kljub nizki temperaturi. Mi smo medtem v okviru aktivnega državljanstva spoznavali razlike med mediji ter odšli na Radio Študent.

V sredo smo se sprehodili do Ljubljanskega gradu, vendar nam je megla malo zafrknila možnosti razgleda, kar pa ni povsem pokvarilo lepih slik. Po malici so nas čakale tri ure pouka, ki so nam predstavljale delo, za naše španske goste pa vpogled v naše vsakdanje življenje, kolikor so ure rednega pouka, pri katerih so gostovali, bili zmožni razumeti.

Četrtek je bil zadnji dan, ki smo ga v celoti preživeli skupaj. Dopoldne smo tuhtali, kako bi v prireditvi, ki je potekala isti dan popoldne, najbolje povzeli minuli teden. Poleg kratkih govorov, delno v španščini, delno v angleščini, smo pripravili plesno točko, kjer so Španke učile Slovenke svojih plesov, Slovenke pa so njih naučile malo polke. Večer seveda ne bi mogel biti popoln brez petja, zato smo izbrali pesem, ki je vsem znana, in sicer »Bailando« Enriqueja Iglesiasa. Nekateri z več, nekateri z manj posluha smo vseeno pripravili publiko, da je ploskala ob ritmu in celo zapela verz ali dva. Da smo lepo poskrbeli za lačne dijake, profesorje in starše, smo po dogodku imeli še manjšo pogostitev. Večer se je zaključil s poslovilno zabavo, ki je zagotovila še manj spanja, a to takrat ni bilo pomembno.

Teden se je hitro obrnil in s seboj prinesel petek, ki se ga verjetno nihče ni preveč veselil, saj je pomenil odhod naših novih amigosov. Zdelo se je, kot da so komaj prišli, zdaj pa so se že odpravljali nazaj domov. Ob spet prezgodnji šesti uri so se odpeljali z Dolgega mosta in nam pomahali v slovo.

Kljub kakšnim manjšim težavicam, kot so prepočasna hoja in fotografiranje na vsakem ovinku, nam bo ta teden ostal v najlepšem spominu.

K sreči pa naše izmenjave še ni čisto konec, saj nas v marcu čaka odhod na zahod, kjer se tudi naši Španci že veselijo ponovnega srečanja. Samo še malo, pa bomo spet skupaj. ¡Hasta luego!

Največja zahvala pa gre seveda naši razredničarki, profesorici Petri Novak, in našemu profesorju zgodovine, Mihi Osredkarju. Hvala vam za vso organizacijo in predvsem veliko potrpljenja.

Besedilo: Katarina Logar in Jerneja Grošelj, izbor fotografij: Petra Novak, prof.

Oglejte si še fotozgodbo Filipa Barbalića.