Predbožični Dunaj

Kot že mnogo let je bila tudi letos organizirana umetnostnazgodovinska ekskurzija na Dunaj, ki v predbožičnem času še posebej vabi k poglobljenemu doživetju tako vzdušja mesta kot mnogih umetnin. 

V soboto, 16. decembra, smo bili že ob zgodnji 5. uri pripravljeni pred šolo na odhod proti eni od prestolnic umetnosti. Na avtobusu smo se pozdravili z že na vse zgodaj nasmejano profesorico Nino Ostan, profesorjem Vidom Skrbinškom in knjižničarko Ireno Brilej, potem pa zasedli svoje mesto. Med potjo je profesorica Nina Ostan predstavila program za ta dan in prijazno poskrbela za to, da se bomo v velemestu znašli. Priskrbela nam je tudi zemljevid mesta. 

Po dolgih štirih urah vožnje, ko smo bili že nadvse neučakani, smo končno prispeli do cilja in se v veliki skupini odpravili skozi center mesta. Opremljeni smo bili s slušalkami, na katerih smo lahko prisluhnili profesoričini predstavitvi znamenitosti in njenim priporočilom krajev, ki si jih lahko ogledamo. Dospeli smo do edinstvene Stolnice sv. Štefana, ki me je s svojo gotsko arhitekturo naravnost ganila. Gotske značilnosti prevladujejo v večjem delu katedrale, njena gradnja pa se je sicer začela že v 12. stoletju, in to v romanskem slogu. Stolp katedrale je služil kot glavno opazovalno in poveljniško mesto za obrambo obzidanega mesta, streha pa je bogato okrašena s kar 230 000 glaziranimi ploščicami. 

Začeli sta se naši prvi dve prosti uri. V manjših skupinicah smo se odpravili na potep skozi mesto, a gotovo lahko povem, da se nas je večina odločila preizkusiti tradicijo te Kavarnopolis in se odpravila v katero od imenitnih kavarn, kjer smo lahko ob prijetni družbi prijateljev in glasbi uživali s skodelico kave v roki. 

Program se je nato nadaljeval z ogledom razstave z imenom Michelangelo and Beyond v razkošnem muzeju Albertina. Pričakali sta nas vodički, ki sta nam spretno predstavljali delo umetnikov in nam pripovedovali o njihovem življenju. V središču razstave je seveda bil renesančni umetnik Michelangelo, čigar dela so močno vplivala na umetnike tistega časa, njihov pomen pa sega daleč onkraj njegovega obdobja. Opazil sem, da je v razstavi poudarjeno ponovno odkrivanje grško-rimske ideje o idealnem telesu, ki so jo umetniki s svojimi umetninami, proti koncu razstave, zavračali. Ob interpretacijah vodičk me vedno navduši, kaj vse je razpoznavno iz umetnin, še posebej če so znane okoliščine, v katerih so bile narejene. Prav tako pa lahko slika v vsakem vzbudi različna čustva, ki jih sam z veseljem primerjam z vrstniki. 

Ponovno je nastopil prosti čas, ki smo ga porabili za iskanje spominkov. Naš naslednji skupni ogled je bila baročna palača Belvedere, ki se nahaja le streljaj iz centra mesta. To priložnost sem izkoristil še za to, da sem se prvič peljal z S-Bahnom, t. i. tramvajem, ki tam velja za mnogo popularnejšega, kot so mestni avtobusi, kot jih imamo v Ljubljani. V palači Belvedere je danes muzej z vrhunskimi umetniškimi zbirkami, predvsem avstrijske umetnosti od sredine 19. stoletja do danes. Slavna secesijska slika Poljub avstrijskega umetnika Gustava Klimta velja za eno ključnih del tega muzeja. Ob množici ljudi, ki so si jo ogledovali, sem se vanjo tudi jaz zagledal in opazil močen kontrast v prikazu oseb. Na sliki je namreč moški, ki je oblečen v okrasno tkanino s krepkimi vzorci, ki so predstavljali njegovo možatost. Pod njegovim oblačilom se skriva še njegovo dekle, zaradi česar menim, da mu zaupa in se zateka k njem. Ona je prekrita s tkanino z organskimi oblikami in cvetličnimi motivi, ki lahko nakazujejo na njeno nežnost in ženstvenost. Ob ogledu se mi je potrdila predstava, da je Slika Poljub ne le umetniško delo, temveč tudi simbol ljubezni, strasti in romantičnih idealov. 

Zunaj se je že temnilo in čas je bil, da se odpravimo do avtobusa in začnemo s svojo potjo proti Ljubljanski kotlini. Profesorica Nina Ostan nas je še enkrat presenetila, tokrat z idejo naj v parih s sopoljanci predstavimo svoja doživetja tega dne. Ker sem imel to možnost, da sem bil na enaki ekskurziji že prejšnje leto, sem ju lahko primerjal in podal svoje mnenje. Prejšnjič smo si namreč ogledali Umetnostnozgodovinski muzej, ki me je bolj pritegnil, kot letošnji Belvedere. Tudi ta je v čudoviti palači in ponuja obsežno zbirko umetniških del, vključno z deli iz srednjega veka, renesanse, baroka in rokokoja.

Prijetno utrujeni smo ob 23. uri prispeli pred našo gimnazijo polni dunajskega navdiha in tako pripravljeni na decembrske šolske obveznosti. V mislih pa morda že tudi pri naslednji tako izpolnjujoči ekskurziji.

Besedilo: Nik Jenko, 3. A, fotografije: Amina Gutić, Mija Fatur, Mila Kolarič, Anais Vrtunski in Nik Jenko