Prvo letošnje srečanje bralskega kluba

Četrtega oktobra se je letos prvič srečal bralski klub. Beseda je tekla o Ameriški pastorali Philipa Rotha, in če bi morali povzeti pogovor, bi bilo še najbolje zapisati, da so se vsi prisotni dobro uro navduševali nad knjigo in nad Rothom nasploh – sodeč po izrečenem Pastorala utegne res biti eden tistih romanov, ki jih bodo še brali čez sto let. (Približno takšna dela išče klub zadnje čase, na kar opozarja tudi propaganda za naša srečanja.)

Ker smo se dobili na dan pred razglasitvijo Nobelove nagrade za literaturo, smo določili prispevek 50 centov na člana in pobrali stave udeležencev. Ko to pišem, je jasno, žal, da nihče ni uganil nagrajenca, ta furjasti pa smo v knjižnici seveda že rezervirali edini Fossejev prevedeni roman. V zvezi z zadevno nagrado je treba reči še nekaj bolj zares – da namreč ni dosti dvomov, da primer Philipa Rotha pomeni eno od največjih krivic v zgodovini njenega podeljevanja; nemalo bralcev nas je vsaj desetletje pred pisateljevo smrtjo vsako leto čakalo in verjelo, da bodo na Švedskem prišli k pameti … pa niso. 

Enkrat konec novembra bo v sredo ob petih spet debata, spet o enem od potencialno vélikih romanov: o Brezusodnosti Imreja Kertésza.

Toplo vabljeni.

Marko Trobevšek

Na fotografiji rabljena Pastorala.