Izkušnja mednarodne izmenjave v 3.g

Letošnja izmenjava z nemško šolo Carl-Burger-Schule Mayen se je za večino sicer odvijala po načrtih, a moram zaradi svoje izkušnje to trditev delno ovreči. Gostiti dekle, ki mi je bilo dodeljeno, je bil vsekakor svojevrsten izziv. Vseeno se bom potrudila prikazati prijetnejšo plat, ki jo je izkusila večina. Naše druženje smo pričeli s srečanjem pred glavno železniško postajo, kjer smo se neučakani po dvomesečnem dopisovanju končno zagledali iz oči v oči. Takoj nam je bilo jasno, da se bomo med seboj sporazumevali po angleško, saj se naš nivo nemščine kljub kopici znanja, ki nam ga je v zadnjih dveh letih predala prof. Kolbezen, ni mogel primerjati z drdranjem naravnih govorcev.
V nedeljo smo bili prepuščeni sami sebi, kar nas je večina izkoristila za dnevni izlet, bodisi na Bled, bodisi po Ljubljani, nekateri celo izven slovenskih meja. Eden mojih sošolcev se je na naše začudenje odločil za Celje. Sama sem dan s svojo sošolko in najinima Nemcema preživela na ogledu Ljubljane. S sošolko sva si kar dodelili vlogo turističnega vodnika in sprehod do gradu zapolnili z naključnimi dejstvi o Plečnikovem mestu. Popoldne smo se odpeljali še do Bleda, kjer smo se – ironično – s sošolci množično srečevali ravno sredi blejskega otočka. Prosti dan smo zaključili z bowlingom in tudi tokrat nismo bili edini, ki smo se odločili tako preživeti nedeljski večer.
Potek naslednjih dni je narekoval program, pripravljen s strani profesorjev. Z ravnateljem so nam namenili gostoljuben uvodni govor, v katerem so izrekli dobrodošlico in strnili bistvo izmenjave – medkulturno povezovanje in prilagajanje kot ključ skupnega bivanja. Pred pojedino s picami smo naše Nemce naučili vsaj besedo ali dve po slovensko in s kvizom preverili njihovo dotedanje poznavanje Slovenije, le da jim za razliko od nas tega ni bilo treba znati za oceno. Picam je sledil lov na zaklad po centru Ljubljane, ki so ga vse ekipe poskusile »brzinsko« opraviti, da bi nam ostalo čim več prostega časa. 

Splošno znano je, da je na vsaki izmenjavi »nek pripetljaj«, pa tudi če ga ni, je sama po sebi utrujajoča, saj gost za teden dobi vpogled v življenje gostitelja, ki je stalno v pogonu, da dijaku na izmenjavi omogoči brezskrben in zanimiv obisk. Naši gostje so bili sprva nekoliko zadržani, a se mi zdi, da smo se do konca tedna drug na drugega dodobra navadili. Sprostili smo se tudi na torkovi celodnevni ekskurziji v Piranskih solinah, Piranu in Portorožu. Slovenska obala se mi zdi ena izmed lepših in bolj razbremenjujočih pokrajinskih enot Slovenije, ki jih turist med raziskovanjem naše zelene dežele ne sme izpustiti. Muzej piranske zgodovine, razgledi pri zvoniku cerkve sv. Jurija, skupinsko fotografiranje na Tartinijevem trgu, plavanje na portoroški plaži, nujen obisk portoroškega bara Cacao ter preprosto potikanje po mestu so nam zapolnili zgodnje popoldne. Isti večer je naš razred najel lovsko kočo na Dolgem mostu, da smo se vsi skupaj podružili tudi izvenšolsko. Naslednje jutro smo imeli čas, da smo se naspali, saj smo z rednim poukom pričeli šele 5. uro. Nemci so imeli ta čas priložnost spremljati, kako pri nas potekajo šolske ure.

Skupaj smo imeli še samostojno projektno delo na temo aktivnega državljanstva, ki pa se je za slovenski del druščine nadaljevalo še v četrtek, ko so imeli Nemci ločeno ekskurzijo na Gorenjsko. Preizkusili so tradicionalno umetnost okraševanja lectovih src in se sprehodili do Tamarja.

Zadnji dan je bilo poskrbljeno, da zopet vklopimo svojo kreativno žilico in sestavimo končno prireditev za starše in profesorje. S kombinacijo plesnih, pevskih in govornih predstavitev smo skupaj v poljanski dvorani zaobjeli in podoživeli lepe trenutke izmenjave. Seveda smo poskrbeli, da je bila vsebina jezikovno pestra in produkt novih vezi, ki smo jih sklenili z naključno nemško skupinico, o kateri še pol leta nazaj ne bi znali povedati besede. Vsak je prispeval tudi nekaj sladkega za pod zob, da smo si lahko privoščili bogato končno pogostitev v eni izmed učilnic poleg dvorane v tretjem nadstropju naše šole, ki se je mimogrede, če se lahko pohvalimo, Nemcem po videzu zdela imenitnejša kot njihova domača ustanova. 

Za ljubitelje zabav je bil v petek zvečer organiziran dijaški žur, za druge pa se je našel kakšen drug kotiček za nazdravljanje preteklemu tednu, skratka primerno smo se uspeli naužiti mednarodne družbe pred slovesom v soboto zjutraj, ko smo se spet vrnili na izhodiščno točko in našim mayenskim prijateljem zaželeli čim lepšo pot –  s kolikor toliko zanesljivim javnim potniškim prometom – nazaj v Nemčijo.

Zapisala: Kaja Ciber, 3.G