Ko se končajo ocenjevanja, poljanci še zadnjič v šolskem letu skočimo v hribe!

Poljanski pohodniki in pohodnice smo se v soboto, 17. 6., malo pred sedmo uro zjutraj, zbrali pred našimi Poljanami. Počakali smo še na naša vodnika, gospoda ravnatelja in profesorja Jakliča, ki sta nas kot izkušena pohodnika spremljala na turi. Manjši bus nas je od domače šole na Strossmayerjevi odpeljal do Ljubelja, kjer je bilo izhodišče našega nepozabnega dvodnevnega pohoda.

 Pot se je pričela, ko smo na koncu velikega parkirišča bivšega smučišča Zelenica poiskali slikovito neoznačeno stezo, kjer smo bili od ravnatelja poučeni tudi o nekaterih zgodovinskih in geografskih dejstvih tega prostora. Sprehodili smo se skozi dva tunela, ki sta prelepo pot proti prelazu Prevala še dodatno popestrila. Na omenjeni planini nas je v sončnem jutru pozdravila planšarska koča in seveda krave, ki so jih pred kratkim prignali iz doline. Fotografirali smo idilično pokrajino ter se odpočili in okrepčali, saj nas je čakala Kalvarija - izredno strmo pobočje za vzpon na vrh Begunjščice. Brez dvoma pa je bil vsak korak, s katerim smo premagali nekaj višinske razlike, vreden napora in vzdihov utrujenosti, ker smo na vrhu ugledali čudovit razgled na okoliške gore, dolino in jadralna letala, ki so letala v rahlem vzgorniku. 

Ko smo se naužili razgleda, nas je čakala pot do Roblekovega doma, in obenem tudi našega dnevnega cilja, do koder nas je v resnici ločila le še slaba ura prijetnega spusta. Pri koči, kjer smo imeli rezervirano nočitev, smo popoldne izkoristili za že tradicionalno igranje taroka in tokrat tudi igre, katere ime je gotovo ena izmed največkrat omenjenih besed tega pohoda. Gre seveda za slavni GeoGuessr. Že kmalu po prihodu smo spoznali vaška posebneža, ki sta nas s svojimi duhovitimi idejami in na trenutke nekoliko nespodobnimi življenjskimi nasveti resnično nasmejala do solz. Tudi zvečer so neutrudni hišni harmonikaš in prej omenjena poskrbeli za ogromno smeha. Navkljub prehojenim kilometrom, popoldanskim dogodivščinam in bližajočemu se poletnemu solsticiju, pa noč, za nas poljance, ni smela biti prekratka, saj je bila nedelja naporen, a izredno prijeten dan. Pred nami je bil naš naslednji cilj te ture, vzpon na najvišji vrh Karavank, 2236-metrski Stol.

Zjutraj smo za zajtrk lahko okusili pravo gorsko jed, žgance in kislo mleko, in si nabrali moči za nadaljnjo pot. Pred odhodom smo se fotografirali še z Jernejem, ki nas je zabaval v koči, se poslovili in prejeli nekaj “ta pravih gorenjskih nasvetov” za vzpon na Stol. 

Hlad nedeljskega jutra smo tako izkoristili za spust v dolino Završnice. Po poti se je nenehno omenjalo naša nova “kolega”, ki smo ju spoznali v koči, in se razpravljalo o njunih življenjih. Ko smo malo pred kočo v Završnici zaslišali šumenje izvira, smo nemudoma stekli čez, še od jutranje rose moker travnik, si natočili vode ter se osvežili. Od tu do vrha Stola smo za dobrih 850 metrov višinske razlike potrebovali tri ure s krajšim postankom vred. Bili pa bi še hitrejši, če ne bi bilo vmes nekaj strmih snežišč, kjer nas je pošteno zeblo v roke, kljub soncu, ki nas je rahlo opeklo po licih. Ves napor je bil poplačan na vrhu, s prekrasnim razgledom in profesorjevim ponosnim stiskom roke za uspešno osvojeni vrh. Ker smo želeli slabo uro dolg postanek preživeti kar najbolj udobno in ne izpostavljeni vetru, ki nas je ohladil na cilju, smo po zelenici odkorakali do Prešernove koče, ki je nekaj lepšega, kar ponujajo Karavanke. 

Od tod smo za spust proti Valvazorju izbrali nekoliko daljšo, a bistveno bolj udobno pot. Ker nas je oblivala vročina, se nam je prilegla obilica naravne sence okrog koče, naše utrujene noge pa so se dodobra spočile na ležalnikih. V dolino smo jo ubrali kar naravnost po neoznačeni poti, pa še tu se je našla kakšna bližnjica. 

Po besedah profesorja Jakliča smo pri stavbi, ki smo jo iskali dva dni (železniška postaja), po pričakovanjih ugotovili, da se tudi tokrat SŽ ne bodo izneverile svojemu slovesu. Po manjši zmedi ali čakati vlak ali nadomestni prevoz je z 10-minutno zamudo le prišel vlak z nedelujočo klimo.  

Poljanci smo junijski vikend odlično izkoristili. Na turi nas je spremljalo lepo sončno vreme, nadihali smo se svežega gorskega zraka, se zabavali in spletli tudi nekaj novih prijateljskih vezi. Zahvaljujemo se našima vodnikoma, ki sta se z nami podala na to čudovito dvodnevno pohodniško pot in se že veselimo naslednjega poljanskega pohoda.

Besedilo Sara Jemec, fotografije Franci Jaklič in Srečko Zgaga, prof.