Med stebri zgodovine

Jutro je za mnoge prišlo prehitro, a zaradi pričakovanja novega dne smo bili ob 7.00 že na zajtrku in ob 8.00 na poti do prve rimske znamenitosti potovanja. To je bila cerkev San Pietro in Vincoli, v kateri nam je pogled najbolj privabil Michelangelov Mojzes in verige Svetega Petra. Pot nas je nato odpeljala do Koloseja, ki ga na sicer med trumami turistov nismo videli od znotraj, nas je pa mogočna stavba očarala in vsak si je po svoje predstavljal krvoločne boje, ki so nekoč potekali tam. Že se je pred nami odprl Forum Romanum. Obdani z ostanki stare civilizacije, ki čez toliko časa še vedno proslavljajo njeno nekdanjo veličino, smo občudovali antično mesto, ki se je risalo pred nami. Pod vedno bolj toplim soncem smo stopili še do Trajanovega stebra in se nato sprehodili do Kapitolinskih muzejev. Pogled na ogromno stavbo muzeja nas je utrujene in lačne kar prestrašil, smo pa notri videli svoje stare znance: Sokrata, Sapfo, Afrodito … . Tudi drugače čas v muzeju sploh ni tekel tako počasi, ena za drugo so se vrstile seminarske naloge nas dijakov, nekatere so bile v resnici prav dramske igre in so umetninam vdihnile novo življenje. Potem smo si končno privoščili tudi prosti čas, da smo si povrnili moči ob kavi, kosilu ali nakupovanju. 

Ko smo se zopet zbrali, smo šli do cerkve Il Gesu in imeli srečo, da smo ob 17.30 ujeli delovanje 'baročnega stroja'. Spektakel se je pričel s koralno glasbo, koreografija luči, ki so postopoma osvetljevale oltar, je gradila napetost, dokler se baročna slika Sv. Ignacija ni spustila in razkrila njegov kip. Očarani nad videnim smo se nato odpravili do Panteona, kjer smo nekateri vzdihovali za njegovo nekdanjo podobo poganskega templja z zvezdnato kupolo. Nič ne de, Panteon ostaja veličasten tudi danes in je na nas vsekakor naredil močan vtis. Čeprav smo bili utrujeni po napornem dnevu, smo se po skupni večerji nekateri odpravili še na večerni sprehod, da bi doživeli Rim tudi v temi, ob 24.00 pa smo bili že v bližini postelj in pripravljeni na naslednji dan. 

Jutro naslednjega dne nas je pozdravilo s sivimi oblaki na nebi, na urniku pa je bil izlet do Ostie, ki se je izkazala za najljubšo destinacijo mnogih. Samostojno raziskovanje ruševin mesta nam je omogočilo  stik z antiko, na koncu pa smo se vsi našli v kavarni, skupaj posedeli še nekaj časa in se vrnili v Rim. Vreme se je takrat že poslabšalo in pred dežjem smo se skrili v Musseo Massimo in našli zatočišče med čudovitimi kipi in freskami. Sprehajali smo se med umetninami, videli Boksarja, cesarja Avgusta, kipe božanstev in se na koncu znašli v čudovitem zimskem vrtu, poslikanem z vrtom, polnim sadnih dreves, cvetlic in ptic.  Po muzeju nas je pot odpeljala še do cerkve Santa Maria Della Vittoria in Fontane di Trevi. Ob tej smo si vzeli toliko časa, da smo si z metom kovanca zagotovili uresničitev želja. Na poti do večerje smo šli še mimo Španskih stopnic in Angelskega gradu ter ob tem po slušalkah vestno poslušali vodičko, nazadnje pa ponovili večerni program prejšnjega dne. 

Naš zadnji dan v Rimu smo ponovno začeli zgodaj, z baziliko Sv. Petra (oziroma z vrsto pred njo). Srečo smo imeli, da je bilo takrat vreme še na naši strani. Ogromna, čudovita ladja bazilike nas je privabila za precej časa, obdajale so nas stene najpomembnejše krščanske cerkve, polne reliefov, kipov, fresk in slik. Med njimi se je našla tudi Michelangelova Pieta, na katero so se zaradi njene izjemne lepote prilepili naši pogledi in smo jih le stežka usmerili kam drugam. Ko smo zapustili baziliko smo se sprehodili do Ara Pacis Augustae – oltarja miru, stene katerega so okrašene z nekoč barvnimi reliefi. Na njih so upodobljeni prizori narave, žrtvovanja in cesarske družine. Sledilo je še poslednje samostojno rimsko druženje, zgodaj popoldne pa smo se pred hotelom vsi zbrali in naš čas v veličastnem Rimu se je končal.

Kljub temu pa strokovne ekskurzije še ni bilo konec, ustavili smo se še v etruščanski nekropoli Cerveteri. Vstopali smo v prebivališča mrtvih, se sprehajali po spomladanski trati in se razveselili vsake mačke, ki nam je prekrižala pot. Pred nami je bila še naporna pot domov, ki smo jo preživeli v pogovorih, poslušanju glasbe in obujanju spominov na pretekle štiri dni, s prihodom v temno, nočno Ljubljano pa se je v soboto, malo pred 3. uro zjutraj naša ekskurzija iztekla.

Ekskurzija v Rim je bila izjemna izkušnja, ki nam je omogočila spoznavanje antične kulture v njenem središču, s prijatelji ob sebi, tako uspešna pa je bila predvsem po zaslugi profesoric, ki so nas spremljale in vodile, to sta bili Nina Ostan in Nataša Homar ter razredničarki Alenka Arbiter in Darinka Marc.

Vsem se zahvaljujemo za vloženi trud, zaupanje, prijaznost in deljenje znanja, Rimu pa kličemo: »Se še vidimo!« /»Arrivederci!«

Besedilo Mala Verbič Šalamon, fotografije dijakinje in dijaki 2.A in Darinka Marc

In za konec našega prispevka nekaj povsem posebnega:

Iz Našinega potopisnega dnevnika

MANTOVA, 11. 4. 

Mantova je bila naša postojanka na poti v Rim in hkrati prijeten uvod v našo ekskurzijo. Zame je bila začetek izpopolnjenega sprejemanja umetnosti, ki je svojo odličnost nato dokazovalo v Rimu. Tako je torej Mantova tudi uvod v moj potopis, saj predstavi glavni kontekst, okoli katerega se kopičijo vsi vtisi.

Že vnaprej sem si nekako podzavestno zaprisegla, da na ekskurziji nikoli ne bom izrekla besed: ˶Ob tej veličini umetnosti se počutim tako majhno in nemočno!ˮ Priznam, da je bil sprva razlog za to preprost: besede so se mi zdele pač zelo klišejske, toliko, da izgubijo svojo verodostojnost in zvenijo kot neroden izgovor v iskanju impresije, s katero bi (ne)izrazila svoje počutje(-a). No, zdaj lahko svoje mnenje bolje utemeljim, dobro namreč vem, kako je biti oblegan od umetnosti z vseh strani, in še močneje čutim, da je vse drugo kakor občutek majhnosti. Res je sicer, da pri doživljanju nisem imela lastne izbire, saj sem bila popolnoma pasivna in prepuščena vizualnim podobam, da oblikujejo moje čutne zaznave. Vendar ni bilo niti najmanjše nevarnosti, da bi občutila majhnost, ki bi me okradla občutka. Kvečjemu me je polnilo, dokler nisem bila kakor prilivilegirana in ponosna na svoj obstoj v tistem prostoru in času. Medtem pa se mi zdi utemeljevati umetnost v šolski učilnici veliko bolj strašljivo, kakor je to na ekskurziji. Strašljivo v smislu, da je negotovo, kajti kaj ti bo globlje zrenje, ko gledaš v oltar, ki stoji brez svoje niše, ali pa v friz, brez arhitrava in stebra, ki bi ga nosila? Ko to počneš gledaje v ekran ali knjigo, pri določanju kompozicije elementov ni dovolj zadovoljstva in gotovosti. To je resnično strašljivo! V Mantovi pa moje resnično videnje umetnosti v njenem pravem okolju prične premagovati ta strah. Spomnim se, kako samozavestno sem jo použivala! Obkoljena z monumentalnostjo sem tudi jaz stopila v njeno središče in v meni je zavladala sreča. Le kako bi mogla biti nemočna, če pa sem bila neustavljiva in vztrajna v svoji prisotnosti? Temu intenzivnemu sodelovanju so takrat nepričakovano (a v retrospektivi predvsem razumljivo) sledili nekakšni propadi…, a o teh več pozneje, ko pridemo do njih dni. 

NAJLEPŠI V RIMU! 12. 4.  

Prvega jutra v Rimu smo obiskali cerkev San Pietro in Vincoli. Odhoda iz cerkve sem se otepala, še preden nas je vodička poklicala, kajti že ob prvem pogledu na Mojzesa, sem postala zasvojena. Verjetno se je pričelo z napetostjo med mano in Michelangelovim kipom, ki na različne načine odseva svojo moč. Judovski prerok je središčna in največja figura grobnice. Kljub temu da je v sedečem položaju, ki naj ne bi bil ali ne bi smel biti izzivalen, njegove izrazito mišičaste roke in noge ter široka ramena izražajo resnično krepkost. Leva noga je pomaknjena nazaj in dvignjena tako, da se drži le na konicah prstov. V tem se vidi potencialna energija, da bo Mojzes morda vstal. V nasprotni smeri se giblje njegova brada, da, giblje, saj se mi zdi, kakor da je Mojzes tja ne vleče s stalnim česanjem. Njegovi žilavi, z gubami opredeljeni prsti desne roke (ki so me prevzeli za toliko minut, da se mi je pri opazovanju potem že mudilo) preveč ležerno in iztegnjeno segajo v njegovo brado, ki pada v čudovitih kodrastih čopih. Skozi ali nad brado komaj vidim ustnice, ki so povešene v zaničljiv izraz, obrvi so prav tako namrščene. Prezirljiv in jezen prerok, monoteist, je v tem trenutku zagledal svoje ljudstvo, kako časti zlato tele. 

Mojzes in zgodba, ki ga je spremljala, sta si premočno nasprotna, zatorej se je v meni hitro porodil konflikt o tem, v katerem trenutku je Mojzes upodobljen. Ideja, da maščevalen ravnokar vstaja z namenom, da bo pobil vse častilce teleta, se mi je zdela preveč dramatična, saj je Mojzes zelo eleganten v svoji jezi! Tako se trudi, da bi se obvladoval, da zagotovo ne bi vstal in popenil. Zatopljen niti ne opazi, da mu kamniti tablici drsita iz prijema. Še v tem je prerok močan. Njegov “trenutek vstajanja” je v resnici minimalističen in komaj nakazan, zato si upam misliti, da si bo celo premislil, da premik izvrši. In kakor sem rekla, svojo brado vendar boža, to dejanje mu je opora v zadrževanju. Resda sem morebiti zaslepljena zaradi popolno zglajenega marmorja, ki je ga je pravilno osvetlila še sramežljiva svetloba tistega jutra. (Misli o svetlobi se bodo ponovile, kajti že od prvega dne naše ekskurzije, je narava sodelovala z menoj: pa če je bil to njen dar osvetlitve ali pa pristno odslikovanje mojega duha.) “Pravilno”, ker je bila še bela in ne oranžna, zato se je marmorju res prilegala. Joj, Mojzes se mi zdi prelep, da bi bil agresiven. Odločila sem se, da si dopustim svojo idealizirano predstavo, saj on s svojo negibnostjo in zadržanostjo vsaj sovpada z brezčasnostjo kamna, v katerem je ujet. Mojzes je božje bitje, je kakor angel, nezmožen zlobe.

AAAAAAAAAA, 13. 4.

Rahlemu in prijetnemu vetru Ostie Antice moram priznati, da me je že tisto jutro poskusil opozoriti na intenzivne čustvene premike, ki so pozno v dnevu končno zavreli. Sprva, okoli desete ure, je ta vetrc prav prikupno in romaneskno še sovpadal z zaspano radovednostjo, ki mi je nudila orientacijo med razvalinami, resda poraščenimi, a dovolj ohranjenimi, da domišljiji olajšajo trud … Nato pa je vetrc razkril dejansko nenavadnost dneva, ko je skrivoma s seboj prinesel tudi dež. 

Krajina pri morju in reki ni bila le glavno pristanišče, ampak je naslikala še druge aspekte življenja Rimljanov: kje so se zabavali, kje so se kopali in kje so častili bogove ali duhove. Oltarji so se pojavljali povsod: v številčnih skladiščih, v hišah, celo v straniščih. Zadnja misel je zato najdlje ostala aktualna, saj sem bila nanjo opozarjana, pa če sem se sprehajala po forumu ali teatru. Zdelo se mi je, da je bilo obilo priložnosti, da si se bogovom poklonil, jim daroval, celo med sicer vsakdanjimi, torej posvetnimi opravili. Dobra aktualizacija tega bi bil telefon, ki mu danes služimo vsako sekundo, reklame pa so naši bogovi. Anekdota o svetišču za Herkula, kjer sem se spočila, ko me je druščina zapustila, nam pokaže, da tedanja vera ni bila le ideja oziroma predmet preudarka, temveč stalen, vse prežemajoč pogled na svet, pravzaprav dejanski način življenja. Takole gre: Nekega dne ribiči niso ujeli rib, ampak so z mrežo izvlekli – Herkulov kip. Svečeniki so doumeli, za kaj gre, in so ljudem povedali, da to ne pomeni nič drugega, kakor da Herkul želi, da mu tam postavijo tempelj. Želeno – rečeno – storjeno! Vera je po teh poteh prišla v človekov najintimnješi prostor, v njegov dom. To se mi zdaj ne zdi več presenetljivo, saj razmišljam, da je bilo najbrž najbolj intimno od vseh razmerij prav razmerje z bogovi. 

Nazaj v Rimu nas naravnost ob izhodu iz avtobusa ujame hud dež. Kmalu se prične

O prebodeni šarenici (ali roženici) 

San Luigi dei Francesi je bila cerkev, ki mi je upočasnila telo in zameglila um. Prav zares je to storila ena sama slika: Mučeništvo sv. Andreja, ena od treh Carravaggievih slik, ki krasijo to baročno cerkev. Tukaj sem bila še pri zavesti, zatorej bom kar priznala, kaj me je najbolj ranilo. Se spomnite, kako sem ohranjala lepoto Mojzesa? Bila sem vanj zatopljena kot nedolžna v nedolžnega. A bila sem tudi uravnovešena, kot je v svojem vzgibu on. Carravagio pa me je presunil povsem drugače. 

Figura, osvetljena tako, da nalašč privabi moj pogled, ki ga je sicer obremenjevala silna teatralnost slike. To je nasilni morilec, ki je na tem, da ubije, da vzame življenje z rokami – in ima najmočnejše roke, ki se jih vsi bojijo. Nisem si mogla pomagati, tako da sem se prepustila temu objemu in uživala v njihovem strahu. Če pa se, ko se ga branijo in se mu izvijajo, tako dobro premikajo. Občudovanje takega bitja je bilo novo zame, in morda tudi za morilca. Ko smo s kolegicami šle naprej k vodnjaku štirih rek, sem se popolnoma izvzela iz njihove družbe, ne telesno, marveč fizično. In vodnjaku, ko smo prišle do njega, nisem namenila nobenega dobrega pogleda. To ni bilo hote, Bernini je baročni genij, a nisem mogla drugače. Morilčeve roke so me še kar objemale. Dejansko ne bi vedela, kaj naj sama s sabo v času te zadnje pavze pred večerjo, če profesorica ne bi namignila, da naj si le pogledamo, pa čeprav sami, cerkev Sv. Neže. No, pa sem šla res tja popolnoma sama. Volje, da bi koga vabila zraven, itak nisem imela. Cerkev je manj osupljiva kakor Il Gesu, a sem bila dovolj omrtvičena, da tega takrat nisem niti opazila. Pravzaprav kar nekaj časa nisem na nič mislila, vse dokler nisem okusila soli, in sicer tam, kjer se mi ustnice zamikajo malce v levo. Brez te obrazne posebnosti najbrž ne bi niti začutila, da se jočem. Spet vas opominjam, da na moj jok ni vplival noben miselni proces. Zgolj vizualna podoba pred mano je bila tista, ki se je poosebila in mi z mečem, kakor Carravaggiev morilec, prebodla plast očesa, da je moralo zajokati. To je bilo tako zelo lepo, da me je v hipu streznilo, kmalu zatem pa sem začela spet dejansko razmišljati. Razmišljala sem o stropu, pa o celovitosti, pa o prehajanju kipa na stropu v poslikavo. In o raznolikosti marmorja. Podrobnosti, ki jih ponavadi oko ne opazi, sem zdaj s svojim prebodenim očesom videla veliko bolje, pravzaprav prvikrat zares. Prihitele so še velike misli o strasti in nato sem jo še sama spet začutila. Čutila sem jo bila sicer že cele tri dni, vse od začetka ogledov, in nič čudnega ni, da sem od njene intenzivnosti pričela hlipati. Če se ne bi bila zavedla svojih solz, se ne bi bila znebila tega molka in napetosti, ki sta se nabirala vse te dni sprejemanja, razkrila pa se šele pred Carravaggiem. To je bil tisti propad, na katerega namigujem že v uvodu. Ne smete pa tega propada razumeti kot kaj slabega ali nespodobnega, saj je šlo zgolj za čudesno ambivalenco izmučenosti in hkratne sreče. 

˶The church is closing, the church is closingˮ, je dokaj razdraženo ponavljal moški za mikrofonom tam nekje zadaj, saj smo njegovo opozorilo nekateri že prej zanemarili. Tavala sem po trgu in hlipala še naprej, dokler me nista začudeni sošolki posadili na mokro klopco. Poskušala sem jima pojasniti, da je vse sijajno, da sem zdrava in živa in še bolj živa, a kaj, ko sta me posedli prav na klopco s pogledom na palačo, tako da sem se lahko samo še znova razjokala.

SLOVO, 14. 4.

Zelo sem hvaležna, da je bil potem še en dan, zadnji dan, ki je dal sadove. Prejšnji večer sem se že očistila vseh čustvenih nihanj. Čutila sem se spočito, lahkotno in pripravljeno na teh zadnjih nekaj utrinkov. Začetek konca je bil Vatikan, kjer smo se hočeš nočeš prepustili njegovemu zunanjemu objemu. Pri tem sem bila rahlo živčna, kajti vrsta pred vhodom je bila kar dolga, zatorej so imeli velikanski stebri okrog nas čas, da nas ujamejo, hkrati pa so nas varali s iluzijo, da jih je le ena vrsta. V resnici se jih je kar 284 razprostiralo v visoki kolonadi iz štirih vrst. Bazilika sv. Petra je ogromna, zato sem se odločila, da se bom osredotočila na nekaj izbranih točk, ostalo pa naj pride na vrsto ob naslednjem obisku. Našla sem najbogatejše balustrade iz marmorja, veliko časa sem preživela z Michelangelovo Pietà in izračunavala učinkovanja zlatih lističev na bronastih stebrih baldahina: nekateri so se avtentično držali brona, drugi so se rahlo odmikali in tretji popolnoma frfotali, kakor v vetru. Brez tistih negibnih tudi ti ne bi bili živi, tako pa so bili živi – živi!

Ko se je zunaj ponudila priložnost, da si ogledamo še zadnjega Berninija, ni bilo izgovora, da bi ponudbo zavrnila, čeprav sem se resno bala, da bom potem preveč presunjena, čakala pa nas je še dolga pot domov. Drugim je zbranost, kolikor je je bilo, popuščala, in tako se nas je nabralo skromnih osem, ki smo bili pripravljeni brž steči do metroja in se odpeljati do cerkve Santa Maria Della Vittoria. Tam nas je, dramatične, kakršni smo bili, čakal še bolj teatralen prizor. Menda sem bila jaz tista, ki je prva dvignila roko in s tem spodbudila skupino prijateljic, da gredo še one z menoj. Zato sem medtem, ko sem se izredno zabavala v našem skoraj noroglavem hitenju, obenem vsa streznjena ozirala po njih in jih preštevala, ali smo še vse na kupu. Ah, napetost čuvaja, ki sam beži pred redom!

In zdaj v zdaj! V cerkvi se brž postavimo pred Zamaknjenje svete Tereze. Nehote sodelujemo pri tej inscenaciji z ljudmi na balkonih, z gledališčem, ki ga skupaj ustvarjamo kot čudovito kompozicijo. V gorišču vseh pogledov je bilo središčno kiparstvo, ki nas je vse očaralo, nekatere celo uročilo. Simbolična uprizoritev Terezinega duhovnega in fizičnega doživetja je nadvse harmonična. Oblaki, na katerih svetnica leži, so sicer polni teksture, a se zaradi razigrane oblike skladajo z njeno prav tako razigrano, vendar gladko draperijo. Ta je razpeta skoraj tako, kot se razpenja oblak prek neba. Glavo ima Tereza nagnjeno vznak, v nedvomni ekstazi nima nadzora nad svojim telesom. Ko jo je božja ljubezen napolnila, ji je sunila roke navzdol, noge so obvisele z oblakov, usta so se ji odprla, kot da ječijo. Zelo se mi zdi pomembno, kako je pri tem upodobljen angel. Njegova božanska draperija, ki jo veter razpihuje v lahkotno vijugo, je kontrast Terezini težki tkanini. On je namreč bitje z nebes, ona pa je s trdne zemlje. Lepi angel jo gleda z rahlim in mirnim nasmehom. Kakšna nasprotja med njo in njim! Mogočno strelico, ki je svetnico vrgla dobesedno po božje, tako da lahko zaznava le orgazemsko bolečino, drži angel s samimi konicami prstov, popolnoma lahkotno in brezskrbno. Da je lahko naš pogled na Terezo v naponu strasti prav takšen, mora biti angelov brezbrižen. 

Naposled smo se preselili pred Ara pacis Augustae. Uživala sem v abstraktni beli arhitekturi stavbe, ki je poskrbela, da naša pozornost ostane na oltarju, in ga primerno razsvetljevala. 

Dovolj! Ne bom težila s terezastim zaključkom spisa, namreč bil bi lažen. Svoje izkušnje Rima ne želim strniti v konec, saj jo edino pristno odslikava že vse do sedaj napisano, da ne omenjam še drugih impresij, ki sem jih izpustila, da ne bi obremenila cenjenega bralstva. Dobro sem vedela, kaj bo sledilo vrnitvi v Ljubljano, in ker sem se čutila radodarno, sem na to opozorila tudi vse ostale udeležene (čeprav me, priznam, razen profesoric, niso vzeli kaj resno). S prihodom domov sem planila v upor proti prozaičnosti, o kateri sem vedela vnaprej, da bo poskušala opustošiti vtise. To bo težek čas, sem velevala, saj smo se razvadili čudes, iznenada pa nas bo vse požrla vsakdanjost! Kljub temu da sem se pogumno bojevala, s tem da sem šla pisat vtise, je bilo po prvem tednu šole povsem očitno, da trpim le jaz. Vsi drugi so premogli dar pozabljenja, blagor jim. Jaz pa bom, gorje, morala še kdaj na pot.

NAŠA KOLENIK 2.B