Strokovna ekskurzija v Mehiko
V času februarskih počitnic organiziramo strokovno ekskurzijo v Mehiko, na Yukatan, predvsem za dijake španščine višjih letnikov (zaradi terenskega dela in komunikacije z domačini). Raziskovali bomo Cancún, Playo del Carmen, si ogledali piramido Chichén Itzá in se kopali v jami (cenotes), si ogledali mesto Valladolid, obalni tempelj Tulúm in mesto v jukatanski džungli Cobe. Spoznali bomo lokalnega šamana in njegov pomen za skupnost, naučili se bomo malo majevščine, poskusili njihove tradicionalne jedi, domačinke pa nas bodo naučile pripraviti pravo tortiljo. Odšli bomo na izlet v Las coloradas z rožnatimi lagunami različnih odtenkov, ki so soline, pot bomo nadaljevali s čolnom po naravnem rezervatu Rio Lagartos, kjer bomo lahko opazovali pelikane in flaminge. Raziskovali bomo koralni greben na otoku Cozumel in otok Las mujeres. Na koncu potovanja si bomo ogledali še muzej Fride Kahlo.
Novice
22. marec 25
Strokovna ekskurzija po Mehiki
Takoj po razpisu za strokovno ekskurzijo po območju Yucatana nam je bil predstavljen izjemno zanimivo in barvito zastavljen program, ki naju je takoj prepričal v prijavo. Nato sva imela skoraj celo leto časa, da se izleta veseliva in sva bila zato nadvse navdušena, ko je končno prišel čas, da sedemo na letalo. 11-urni let se resda zdi precej dolg, a z gledanjem raznolike ponudbe filmov in s spancem tudi ta hitro mine. Ob izstopu iz letala v Cancunu nas je pozdravil večerni yucatanski zrak, ki nas je v trenutku ogrel. Sedli smo na moderen klimatiziran avtobus in najprej spoznali vodnico Edith in voznika Estebana, ki sta nas spremljala na večini izletov. Zaradi lakote po 24 urah poti smo se najprej ustavili na bencinski črpalki, kjer smo si lahko kupili mehiške prigrizke in si prvič ogledali cene v mehiških pesosih. Sledila je prijetna vožnja do hostla Candelaria, naše prve nastanitve v prikupnem mehiškem mestu Valladolid. Prva stvar, ki smo jo lahko opazili, so bile barve. Že sam hostel nas je očaral s paleto barv in nam omogočil doživljanje pravega mehiškega občutja. Barve so bile tudi tema tokratnega fotografskega natečaja, ki je značilen za naše španske ekskurzije. Navdušenje nad našo nastanitvijo se je nadaljevalo že ob zajtrku, ker nam je domačinka pripravila okusna jajčka s tipičnimi začimbami, kot je npr. koriander, in njihovim tradicionalnim črnim fižolom. Slednji naju je ne glede na naklonjenost spremljal do konca potovanja. Nato smo s počitniškim tempom začeli prvi pravi dan v Mehiki in se odpravili v cenote Zaci, ki je eden izmed mnogih naravnih vodnih rezervoarjev. Gre za naravne jame, napolnjene z obilico prijetno sveže vode, v katere so se nekdaj prihajali osvežit domačini. Danes pa so cenoteji še ena izmed mnogih turističnih atrakcij. Tako smo se tudi mi lahko osvežili in si zvišali raven adrenalina, saj smo v prijetno vodo skočili s kar desetmetrske skalnate stene. Popoldne pa smo se sprehodili po kolonialnem mestu Valladolid, si ogledali znamenitosti in prvič v rokah držali mehiške pesose, ki smo jih zamenjali za ameriške dolarje. Menjava je potekala v lokalni banki, kjer so na najino začudenje hkrati prodajali tudi pohištvo in motocikle. Z žepi, polnimi mnogo novega in barvitega denarja, smo razglabljali o tipu arhitekture, ki je najbolj podoben južnošpanskemu, saj je bilo mesto ob prihodu Evropejcev pod njihovim vplivom. Kasneje smo na večerji lahko zopet okusili tradicionalno hrano. V nasprotju s pričakovanji so bile tortilje zelo majhne in so služile le kot priloga k mesu. Poskusili smo tudi prave pikantne omake, ki so kar konkretno močnejše od naših. Kitajski zid, Petra, Machu Picchu, Kolosej, Kip Jezus Kristusa, Taj Mahal in? Chitzen Itza. Seveda smo si med vsemi doživetji ogledali tudi enega izmed sedmih čudes sveta. Ko smo prispeli na Chitzen Itzo, nas je tam skozi zgodovino majevske kulture, vključno s templji, igrami z žogo in načinom življenja popeljal Abel. Že Abel sam je bil ena izmed zanimivosti na dnevnem sporedu, zaradi svoje karizme in predvsem zaradi neverjetno tekoče angleščine, ki nas je brez izjeme preprosto navdušila. V prostem času sva prvič preizkusila barantanje, saj cene na stojnicah navadno niso postavljene. V prvem poskusu seveda ni šlo brez zapletov, čemur je sledilo veliko smeha. Je pa bilo to nedvomno super ogrevanje za kasnejše poskuse barantanja. Po Chitzen Itzi, ko smo bili že globoko v majevskem duhu, smo obiskali še majevsko šolo in učence, stare približno naših let, ter imeli z njimi več prikupnih interakcij. Te so bile morda malo nerodne, saj se oni, tako kot mi, španščine učijo le v šoli, kot dodatek k svoji materni majevščini. Sprejeli in pozdravili so nas z velikim navdušenjem in pripravljenimi točkami, skozi katere smo lahko spoznali njihovo kulturo. Prevzele so nas izrazite barve na njihovih narodnih nošah ter telesne poslikave, ki smo jih imeli možnost videti ob predstavitvi tradicionalnega plesa. Najino pozornost pa je ujela tudi zgradba, ki je zelo različna našim srednjeevropskim standardom. Izmenjali smo si v naprej pripravljena darilca, ki v neki luči predstavljajo naše ljudstvo, in se malo podružili. Učili so nas osnovne korake majevskega plesa, oziroma natančneje, poskusili so nas učiti. Smehu ni bilo konca, tudi mi sami smo jim pokazali osnove polke, v kateri so se tudi sami želeli preizkusiti. Nepozabna izkušnja! V celoti prevzeti od pravkar doživetega smo se napotili v še en znameniti cenote Oxmán, kjer smo tokrat s pomočjo trapeza praktično leteli v vodo. Zvečer pa smo se dobili pred nekdanjim samostanom in si tam ogledali zelo lepo predstavo z lučmi. Naslednji dan si pod nobenim pogojem nismo smeli privoščiti prazne kamere ali telefona, saj je sledilo ogromno fotografiranja. Prišli smo na znamenite soline Las Coloradas, in kot je bilo napovedano, takoj začeli fotografirati, saj nas je očaral pogled na rožnato vodno maso v kombinaciji z belo peno in modrim nebom. Kot že ime pove, so soline obarvane, razlog pa tiči v posebni sorti rožnatih rakcev v vodi. Sprehajali smo se okoli solin in pri fotografiranju postali precej kreativni. Opazili smo tudi plamence, a so brez pomoči daljnogleda izgledali bolj kot pike na obzorju. Izlet smo nadaljevali z divjo plovbo po reki Lagartos. Za popestritev že tako zabavne vožnje so poskrbele številne živali, kot npr. krokodili, pelikani in kormorani. Glavna atrakcija so ostali krokodili, katere nam je uspelo slikati s precejšnje bližine. Doživetje na Riu Lagartos se je zaključilo s hojo po ugrezajočih tleh na rečnem otoku, kjer smo se kot petletni otroci namazali z domnevno zdravilnim blatom, pogumnejši kar po celem telesu. Sledilo je morsko kosilo, odmik od piščančjega k ribjemu mesu pa nama je obema precej ugajal. Pri kosilu niso manjkale niti male tortilje, kar je dokaz, da se jih zares jé povsod. Po obedu smo se prvič osvežili v morju, midva pa sva si privoščila kokos, saj ga ceneje (50 MXN oz. 2,5 €) in bolj svežega ne bi dobila nikjer drugje. Za zaključek smo obiskali še krokodiljo farmo, kjer smo lahko v rokah držali različno velike krokodile, pri čemer smo vsi ljubitelji živali zelo uživali, seveda pa je nastalo tudi ogromno fotografij. Neprestano so nas spremljali radovedni jastrebi ali »buitres«. Kljub ljubkem doživetju pa ne smemo pozabiti, da so ti krokodili v ujetništvu in da gre navsezadnje za krokodiljo farmo. Te živali se v naravi nikoli ne bi gnetle v zaprtem prostoru ali pa se pustile božati in premikati po rokah, zato je imela ta izkušnja za nekatere tudi grenak priokus. Preko več interakcij s španščino sva opazila, da v Mehiki govorijo počasneje in nekoliko razločneje v primerjavi s Španijo, kar je nedvomno olajšalo marsikateri pogovor. Sledeče jutro je bilo naše zadnje v Valladolidu, še zadnjič smo dobro zajtrkovali. Misliva, da si nas je večina mesto in hostel ohranila v lepem spominu, zaradi pristnega mehiškega pridiha, raznolikih barv in predvsem zaradi varnosti, ki je v Mehiki nismo pričakovali. Na poti do naše nove destinacije, Playa del Carmen, smo se ustavili na arheološkem najdišču Cobá. S tem smo prvič zamenjali zvezno državo Jukatan za Quintana Roo. V Cobi smo vedno nasmejanega šoferja Estebana zamenjali za kolesa in kolesarili po gozdnatem območju ter si ogledovali kamnite piramide in druge stavbe iz časa majevske civilizacije, pri tem pa nagonsko bežali v senco. Lačni smo komaj čakali kosilo, tokrat pa smo pri pripravi sodelovali tudi mi. "Izpod sača" smo odkrili njihovega tradicionalno začinjenega piščanca »pibil« ter si sami oblikovali tortilje, vse pa smo z največjim veseljem tudi pojedli. Sledil je obisk pri lokalnem šamanu, ki je očistil naše notranjosti oz. duše, kar je odlično sovpadalo s čiščenjem zunanjosti prejšnji dan z blatom. Obred je potekal v majevščini, zato smo bili toliko bolj pozorni na španski prevod, ki je bil osupljivo razumljiv, saj sva oba razumela praktično vse, četudi se španščine ne učiva od konca lanskega šolskega leta. Z zaprtimi očmi smo vdihavali posebno kadilo ter glasno ponavljali številne fraze ter vzklike. V življenju redko pridemo v stik z božanstvom katere izmed nam nepoznanih religij, zato meniva, da moramo tovrstne priložnosti toliko bolj ceniti. Izredno sva lahko hvaležna organizatorjem, ki so nam to izkušnjo omogočili, saj tako doživetje ni dostopno prav vsakemu turistu. Na poti do Playe del Carmen nama je pozornost pritegnila tudi sprememba pokrajine. Hkrati se je močno že čutil vpliv množičnega turizma, s povečanim številom trgovin, restavracij s hitro prehrano in prestižnih hotelov, ob čemer smo si lahko predstavljali, kako bomo preživeli »2. del« potovanja. V Playi smo bili takoj očarani nad živahnostjo in uličnim vrvežem, saj ga v Valladolidu nismo izkusili. Kot uročeni smo si ogledovali osvetljeno 5. avenijo, najbolj oblegano sprehajalno ulico. Ušesa so takoj zaznala pogostejšo rabo angleščine, oči pa kar konkreten dvig cen. Novi mestni utrip se je čutil tudi v hostlu, saj so nam neprestani ritmi onemogočali spanec. Po prvi noči v prikupnem modernem hostlu v samem centru Playe del Carmen smo se zbudili lačni. Ta lakota je z nekaterimi od nas obstala do kosila, saj zajtrk po visoko postavljenih merilih iz prvega hostla ni izpolnil naših pričakovanj. Namazali smo se z veliko sončne kreme in se odpravili proti trajektu, ki nas je v 45 minutah popeljal na bližnji rajski otok Cozumel. Med čakanjem na prevoz do naših čolnov smo se še enkrat dobesedno polili s sončno kremo, ker smo se zavedali, da nas čaka obilica močnega sonca. S taksiji smo se nato zapeljali do lagune, kjer smo se razdelili v skupine in se s čolni odpeljali v odprte vode. Takoj ko se je čoln ustavil, smo skočili v kristalno turkizno vodo, v kateri smo šnorkljali in tako opazovali podvodno življenje. Zelo zanimivo je bilo videti vodna bitja v njihovem naravnem habitatu. Ogledali smo si predvsem prečudovite morske zvezde. Pot s čolnom smo nadaljevali do le na tak način dostopne plaže el Cielito, kjer smo v plitvi vodi poskusili ribji ceviche in sadje s tradicionalno začimbasto omako. Med tem pa so skorajda med našimi nogami plavali skati. Po morskem izletu smo imeli prosti čas za samostojno spoznavanje Cozumela, kasneje pa smo se s trajektom napotili nazaj proti Playi. Ne glede na ves naš trud s sončnimi kremami nas je vse, brez izjeme, popolnoma opeklo. Na večerji smo se lahko zato le smejali drug drugemu in svoji rdeči barvi. Zbudili smo se v še en brez oblačka kičast dan. Je pa ta kič na žalost s seboj prinesel tudi en velik minus. Vročino. Izlet smo skoraj v celoti preživeli z jamranjem in smiljenjem samim sebi, saj smo se skoraj stopili na več kot 30 stopinjah pod žgočim soncem. Tokrat smo bili zaradi preteklih izkušenj še bolj pazljivi in se res pridno ter neprestano mazali s sončno kremo. V turističnem centru enega izmed najpomembnejših majevskih središč smo najprej imeli pokušino različnih čokolad. Najposebnejša in najbolj »mehiška« je bila tista s čilijem, saj že ob besedi mehiški navadno pomislimo na pikantno hrano. Ogledali smo si tudi zelo zanimivo primerjalno tabelo za boljše razumevanje vrednosti kakavovega zrna, s katerim so trgovali Maji. Nato je sledil še arheološki del izleta. Tulum je bil znamenit po svojem pristanišču ter zajetnem obzidju. Mi pa smo se ob ogledu osredotočili predvsem na kompleks Castillo s templjema. No, povsem iskreno, nas je v resnici verjetno najbolj prevzel kar razgled. Klif, na vrhu katerega so ruševine in ob vznožju pa prekrasna peščena plaža, je res nepozabna slika. Impresionirani smo bili tudi nad legvani (iguana), ki se nonšalantno sončijo na vseh možnih mestih in se tako nastavljajo za res dobre slike. Po vrnitvi z izleta smo imeli prosto popoldne in za večerjo prvič v celem tednu jedli nemehiško hrano, in sicer burgerje. Za konec našega programa smo obiskali muzej ene izmed najbolj znanih avtoportretistk na svetu, Fride Kahlo. V prikupnem in estetsko urejenem muzeju so nas popeljali skozi izjemno težko življenjsko zgodbo, ki se odraža na njenih delih. Po vodenem ogledu smo si vzeli čas za slike in morda bolj intimno podoživeli katero od njenih umetnin. Dosegli smo bridki konec uradnega programa, so pa profesorji staknili glave in nam za zadnji dan v Mehiki tudi sami pripravili nekaj dejavnosti. Do popoldneva smo se poslovili, zato je bilo kosilo plod lastnih interesov. Midva sva se recimo odločila, da kljub ameriškemu pridihu ostaneva zvesta mehiški hrani in sva tako želela preizkusiti tradicionalnega mehiškega piščanca v čokoladni omaki ali Mole poblano. Na živahni 5. aveniji so naju in vse ostale natakarji pridno ogovarjali in vztrajno vabili v svoje restavracije, kar nama je šlo na začetku malce na živce, a je med potovanjem postalo zabavno, saj so naju vsi nagovarjali z besedo »aleman« ali Nemec, verjetno zaradi svetlejše barve las in oči. Izpopolnila sva tudi svoje veščine barantanja, saj sva cene znižala za več kot 60 %. Lačna sva se le posedla za mizo bila deležna priprave guacamola pred očmi, kar pa se je seveda znašlo na končnem računu. Nisva si znala predstavljati kombinacije slane jedi s čokolado, a je bila roko na srce, zelo zanimiva in okusna. Zadovoljna s kosilom sva šla do plaže, kjer smo se razdelili v dve skupini in med sabo tekmovali v raznih izzivih, med drugimi tudi v prirejeni majevski »juego de pelota«. Zvečer je sledil še kviz iz znanja, ena izmed rednih praks španskih potovanj, to pa je bilo tudi naše zadnje skupno druženje na ekskurziji. Spanje v hostlu v središču Playe del Carmen je bilo zaradi nenehne glasbe iz bližnjih klubov nemali zalogaj. Živahen ritem mesta nas bo večina najbrž še nekaj časa pogrešala, saj tako burnega utripa v Ljubljani nimamo, a vseeno je dober spanec vedno dobrodošel, tega pa nama je obema primanjkovalo. Tudi v zadnjem jutru v hostlu se od zajtrka nismo najedli, smo pa imeli pozneje več priložnosti za okrepčilo. Dopoldne smo si vzeli čas za pakiranje prtljage, skupaj z vsemi dobrinami, ki smo jih skozi cel teden pridno nabirali za domače. Zadnji dan smo bili prepuščeni sami sebi in večina se nas je takoj razkropila po 5. aveniji ter bolj kot ne panično kupovala še zadnje spominke. Očitno nam je tudi sonce želelo nameniti veliko energije, saj je bilo neznosno žgoče, zato sva dolge ure preživljala v senci ali pa pod klimo trgovin. Ko smo že pri soncu, od obiska otoka Cozumel nas ni več nikoli ožgalo, kvečjem malo bolj obarvalo. Kasneje sva se ohladila še s pijačo, za katero sva porabila še zadnje mehiške bankovce, pri katerih nama je bila najbolj všeč raznovrstnost in barvitost. Tudi tu, v Playi del Carmen tako kot v Valladolidu nisva čutilia nikakršne nevarnosti. Kljub množicam ljudi nisva bila priči nobeni tatvini, pred katerimi se svari v večjih svetovnih mestih. V tem pogledu nas je Mehika v večini pozitivno presenetila, je pa res, da smo bili nastanjeni v najbolj turističnih območjih države in da pravega obraza Mehike verjetno zato nismo izkusili. Naš lokalni voznik Esteban nas je še zadnjič zapeljal in se od nas na letališču tudi prisrčno poslovil. Prav tako nas je samim sebi prepustila vodnica Edith. Čas na letališču sva posvetila podoživljanju vsega dobrega, kar sva doživela, še zadnjič pa sva si naročila mehiško hrano. Let nazaj je trajal 9 ur, zaradi časovne razlike pa smo do Madrida iz Cancuna potrebovali kar konkretnih 15 ur. Pri vračanju v domovino v zraku ni bilo več prisotnega tistega navdušenja ali vznemirjenja, ki je krasil prvi dan, saj smo se zavedali, da se čisto zares končuje za nas eno izmed najlepših potovanj do sedaj. Prav tako smo se zavedali nevarne bližine šole in ostalih obveznosti, ki tvorijo naš vsakdan. Drugače povedano, bali smo se vrnitve v evropsko, slovensko realnost. Na avtobusu, ki nas je pripeljal pred gimnazijo, smo se zopet spomnili natečaja in tako na forum objavili vsak svojo fotografijo, ki nas je spomnila na geslo »barve«, ki je po najinem mnenju odlično zajelo celoto videnega na ekskurziji. Naslednji dan pa v šolo in pogumno pred test! Če povzameva, sva bila s potovanjem izredno zadovoljna. Iskreno se zahvaljujeva vodiču Urošu ter profesorjema Natali in Danu za izjemno organizacijo in nepozabno izkušnjo. Avtorja besedila: Živa Drenik Bogdanović in Arnej Plos Fotografije: Ava Trobec, Filip Barbalić, Natali Žlajpah
Preberi več
2. marec 24
Monumentalnost Madrida s španskimi poljanci
V soboto, 17. februarja 2024, smo se ob 6.30 na parkirišču Streliške ulice zbrali navdušeni učenci in trije cenjeni profesorji Gimnazije Poljane. Poslovili smo se od staršev, se vkrcali na avtobus in odpravili na dolgo pričakovano pot proti letališču v Benetkah. Kljub še rahli zaspanosti je avtobus brnel od živahnih pogovorov. Med potjo je naš vodič, Tilen Gabrovšek, pripovedoval zgodbe o bližnjih pokrajinah in slikal žive portrete sveta zunaj naših oken. Med njegovimi pripovedmi se je pojavilo nenavadno razkritje – naš voznik, Franc Grčar, je vozil avtobus znamke Gerčar, čeprav sam ni bil lastnik. Čez približno dve uri, ki sta se nam zdeli kot dve minuti, smo prispeli do letališča Marco Polo v Benetkah. Po slovesu od voznika Franca nam je Tilen pri vhodu razdelil karte. Ob 12.05, z rahlo zamudo zaradi megle, smo se dvignili v prostrano nebo. Za nekatere je bila to nova izkušnja, drugi pa smo ta občutek že poznali. Po dobrih dveh urah nas je na letališču Barajas objela nežna toplina Madrida. Medtem ko smo čakali, da se vsi zberemo, so nekateri izkoristili to priložnost, da so obiskali paralelni svet komore čudes (WC), ostali pa smo si napolnili plastenke z vodo. Na naše razočaranje je okus madridske vode vseboval grenko resnico – vseprisoten pridih klora. Vsekakor pa se naša zgodba ni končala tu! Nadaljevali smo proti avtobusu, kjer nas je prijetno pozdravil voznik Marcelino. Skozi vijugaste ulice ter veličastne avenije je naš avtobus prevozil utripajoče srce prelepega Madrida, pri čemer je Tilen izpostavil vsako znamenitost. Ustavili smo se pri koloseju/bikoborski areni Las Ventas, kjer smo ugotavljali, iz katere besede izhaja ime (namig: ni “la ventana”). Tam so nam dovolili obsežnih 5 minut, da se fotografiramo in se vrnemo k avtobusu. Tako smo se odpravili naprej do živahne železniške postaje, ki gosti tudi botanični vrt. Ko smo bili vsi že pri koncu z močmi, nas je Marcelino odložil v središču Madrida, pri našem hostlu Generator, kjer smo odložili tovor in se pripravili na odhod na večerjo. Vodič nas je popeljal do najboljšega kraja na svetu, do skrivnega zaklada Madrida; v all-you-can-eat buffet Topolino, dve ulici stran od hostla. In res, to je bil gastronomski raj, kjer kulinarične sanje oživijo in brbončice plešejo od užitka. Predstavljajte si obsežno prostranstvo razkošnih užitkov, izobilje okusov, položenih pred vas kot zakladnica, ki čaka, da jo raziščete. Tu je vsak grižljaj potovanje, vsak zalogaj razodetje. Od prvega mamljivega okusa do zadnjega dolgotrajnega požirka je vsak trenutek praznovanje čutov, simfonija okusov, orkestrirana do popolnosti (imeli so donute). Mnogi so takoj napadli božansko paello, drugi pico, sladice in riž, nekateri pa kumare. Zvečer smo popadali v tople postelje, vendar so zjutraj nekateri potožili, da so bili vzglavniki neudobni. Naslednji dan občutek zbujanja ni bil, kot da s strahom odpiramo vrata Hadovega podzemlja, temveč bolj kot da bi nas nežno dregnil zbor žvrgolečih ptic, imenovanih Samsung alarm, in mamljiva aroma sveže skuhane kave, čaja in pomarančnega soka, ki nas je kot klic siren vabil iz globine dremeža. Morda zato, ker ni bilo šole. Ob osmih smo se priplazili na zajtrk, ob devetih pa smo se že odpravili na pot do muzeja Reina Sofía. Tilen nas je s svetlobno hitrostjo vodil po labirintu premočenih madridskih ulic, ki jih vsako jutro umivajo. Na destinacijo smo prispeli prehitro, zato je profesorica izkoristila priložnost, da nam je razložila zgodovino in analizo Picassove slike Guernica, ki smo si jo kasneje ogledali v muzeju. Tam smo se nagledali raznoraznih umetnin svetovno znanih umetnikov, npr. Picassa, Dalíja in Mirója. Imeli smo tudi priložnost ogleda začasnih razstav. Po ogledu muzeja smo skupaj še malo obhodili toplo in sončno mesto, kjer smo si ogledali prečudovito arhitekturo. Na poti proti Puerti del Sol smo naleteli na protest za javno zdravstvo, kjer se je iz gneče slišalo vzklikanje “¡sanidad pública!”. Nato smo se končno ustavili pri Plazi Mayor. Tam smo izvedeli nekaj zgodovine o bikoborbah, usmrtitvah čarovnic ipd., po Tilnovi prečudoviti predaji podatkov pa smo imeli prosti čas, da smo lahko kaj pojedli ter se sprehodili po ulicah mesta. Veliko se nas je za kosilo odločilo izbrati lokalno tržnico z raznoraznimi prigrizki, kot so empanadas in sadje, ali pa manjše restavracije, ki jih lahko najdeš na vsaki ulici. Po raziskovanju in manjšem izgubljanju med ulicami smo se zbrali na trgu Puerta del Sol. Skupaj smo se sprehodili vse do kraljeve palače, kjer sta nas Tilen in profesorica Natali razsvetlila o njeni zgodovini, nam pa je pogled uhajal k uličnim plesalcem. Ko smo se vrnili, je na našo neizmerno žalost le-te odgnala policija. Ker za preostanek dneva ni bilo več načrtovanih ogledov, so nam pustili do večerje tavati po naši volji in tako samostojno raziskovati center Madrida. Zvečer smo se zbrali v hostlu in skupaj šli do prečudovitega, močno pogrešanega Topolina. Predzadnji dan smo izkoristili za ogled Toleda. Po zajtrku nas je pred hostlom že veselo čakal Marcelino. Krmarjenje po madridskih avtocestah je kakor drvenje po serpentinastem labirintu asfaltnih pasov, ki se širijo in krčijo kot harmonika v rokah posebej navdušenega glasbenika. Vendar ne skrbite! Marcelino se je izogibal trkom kot izkušen matador, ki se izogiba jeznemu biku. Po enourni vožnji, med katero nam je Tilen razlagal tudi o oglasnih panojih v obliki bikov in vinskih kleteh, smo končno prispeli v Toledo. Najprej smo se ustavili na razgledni točki Mirador del Valle, kjer smo videli veličastno silhueto starodavnega mesta Toleda z visokimi zvoniki katedral in preperelimi zidovi srednjeveških utrdb. Spodaj se je skozi pokrajino vila reka Tejo in oddajala lesketajoč odsev zlatega sonca. Po tem, ko smo vsi shranili ta osupljivi razgled v spomin svojih telefonov, smo z avtobusom nadaljevali pot do vznožja Toleda. Tam smo se poslovili od Marcelina in Tilnu sledili po kot jara kača dolgih tekočih stopnicah do vrha hriba. Na našo žalost so bile Tilnu tekoče stopnice prepočasne in se je odločil po njih hoditi, mi pa smo morali pohiteti za njim. Profesorji so nam na vrhu velikodušno dovolili, da si vzamemo slabo uro za hitro kavico, churrose in obisk stranišča. Nato smo nadaljevali pot do katedrale Santa Iglesia, kjer se je Tilen skušal po svojih najboljših močeh pogajati z Antoniom za skupinski popust. Antonio se kot pravi katedralski varnostnik ni dal, a je povedal, da je za mladoletne vstopnica 4 € cenejša in da si lahko nekaj ulic naprej zastonj ogledamo izdelovanje nakita. Čez labirint ulic smo se odpravili do samostana Monasterio de San Juan, a ker je bila tudi tu vstopnina, smo se raje sprehodili do ene glavnih uličic s trgovinicami. Tam smo se smeli po mestu zgubljati sami. V zameno nas je nekaj srečnic dobilo nalogo, da napišemo to poročilo po prihodu v Ljubljano. Na voljo smo imeli dobri dve uri za tavanje po ulicah, ki so si bile zelo podobne. Lahko smo si kupili Toledov znameniti marcipan ali pa nakit. Če se boste kdaj ustavili v Toledu, priporočamo, da obiščete trgovinico s prigrizki Bocatería Toletanos. Tam imajo namreč slastno hrano in prijazno postrežbo. Če boste kupovali nakit, pa ne kupite takoj ogrlice za 30 €, ampak raje pojdite po ulicah z manj gneče, kjer najdete enako za 6 €. Utrujeni smo se odpravili proti avtobusu čez most Puente de Alcántara, kjer smo se po nekaj minutah na soncu razveselili starega prijatelja Marcelina. Žal nam je za zip-line čez reko, za katerega je zmanjkalo časa. No, ne čisto vsem. 😊 Po ogledu mesta je bilo pred nami posebno srečanje: obisk slovenskega veleposlanika v Španiji. Po uri utrujene tišine na avtobusu in manjšem postanku v trgovskem centru El Corte Inglés, nas je veleposlanik Robert Krmelj toplo sprejel v svoji rezidenci. Naredili smo lepo skupinsko fotografijo in imeli priložnost izvedeti marsikaj zanimivega o slovenski diplomaciji in zunanji politiki, o delu in življenju v Španiji. Nekateri so še naprej kramljali z veleposlanikom, drugi pa smo se veselili prigrizkov, ki so jih velikodušno priskrbeli sestradanim najstnikom. Po dolgo pričakovani večerji so nas profesorji zbrali v spodnjih prostorih hostla ter preizkusili naše pridobljeno znanje s pomočjo spletnega kviza Kahoot. Z vprašanji so preverjali: ali ima Madrid najstarejšo restavracijo na svetu, zakaj je koloseju ime Las Ventas, zemljepisno lego Madrida in še mnogo kaj. Tekmovali smo v parih, zmagovalca (iz 1. letnika 😊) si bosta lahko razdelila bon za potovanje z agencijo Trud, ki nas je tudi pripeljala v Madrid. Na žalost pa se vsa najboljša potovanja prej ali slej končajo. Vsi smo se z žalostjo zavedali, da nam ostane le še en dan. Po zadnjem zajtrku v hostlu smo s težkimi srci pospravili drobnarije in spominke, ki smo jih nabrali na poti, pri čemer je bil vsak predmet spomin na minljivo blaženost, ki smo jo morali zdaj pustiti za sabo. Sledil je sprehod do parka El Retiro. Tam smo dobili nalogo, da najdemo Kristalno palačo in pred njo naredimo “selfi”, kar ni bilo težko, saj smo slišali profesorico Natali, ki se ji je zareklo in je skoraj izdala njeno lokacijo. Po tem smo imeli prosti čas za sladoled, kavo ali posladke. Dobili smo se pri zgornjem levem kotu jezera sredi parka (pogled s strani monumenta Alfonsa XII.), kjer smo tokrat mi čakali profesorje. Odpravili smo se na predviden obisk muzeja Prado, kjer smo tisti z več znanja lahko poslušali razlago španskega vodiča, ostali pa so se zadovoljili z angleščino. Spoznali smo različne slikarje, med njimi Goyo, El Greca in Velázqueza, ter slišali podrobno razlago njihovih umetnin. Po doživetju muzeja, ki nas je pustil z lepimi občutki, smo imeli do večernega leta še nekaj prostega časa – let je bil namreč šele ob devetih zvečer. Pohiteli smo po zadnjih nakupih spominkov in razglednic ter do najstarejše churrerije Chocolateríe San Ginés po zadnje churrose, ki si jih je naše srce poželelo. Na poti do letališča smo zapeli še rojstnodnevno “Vse najboljše” sošolki in tudi nekajkrat zavriskali v slovo vozniku Marcelinu. S kartami smo še zadnjič šli skozi varnostno preverjanje letališča in si oddahnili, da letos nihče ni izgubil osebnega dokumenta. Utrujeni smo večino leta domov prespali. Pristali smo v Benetkah, kjer nas je znova pričakal voznik Franc Grčar. Na avtobusu smo ob polnoči zapeli še enemu rojstnodnevnemu slavljencu. Vožnjo do Ljubljane nas je večina preživela s slušalkami na ušesih in v srcih s sladko-grenko bolečino konca potovanja. Brezskrbni dnevi raziskovanja in pustolovščin so se umikali vsakdanjemu ritmu življenja, živahnost dopusta pa je bledela v enobarvno monotonijo rutine. In vendar se je sredi žalosti odhoda znašel kanček upanja – obljuba prihodnjih dogodivščin, ki čakajo na obzorju kot svetilnik v temi. Učenje. Ob treh zjutraj smo na parkirišču Dolgega mostu spet srečali starše. Poslovili smo se od profesorjev, ki so nam lepšali trenutke v Madridu, od vodiča Tilna, zaradi katerega nismo nikogar izgubili v množičnih ulicah, in, seveda, od voznika Franca, ki nam je omogočil varno in hitro pot domov. Tik preden smo se razkropili, nas je profesorica Natali še enkrat spomnila, da napišemo ta prispevek. Upamo, da ste s pomočjo tega članka lahko podoživeli naš izlet! Besedilo: Ula Vlaj, Kristina Stojanovska, 2. C, fotografije: Nika Burnik 3. E in Natali Žlajpah Oglejte si še Nikino fotozgodbo, in sicer tu.
Preberi več