iskanje

Strokovna ekskurzija v Madrid

Nazaj

Datum: februar 2024

Mentorica: Natali Žlajpah

Novice


2. marec 24

Monumentalnost Madrida s španskimi poljanci

V soboto, 17. februarja 2024, smo se ob 6.30 na parkirišču Streliške ulice zbrali navdušeni učenci in trije cenjeni profesorji Gimnazije Poljane. Poslovili smo se od staršev, se vkrcali na avtobus in odpravili na dolgo pričakovano pot proti letališču v Benetkah. Kljub še rahli zaspanosti je avtobus brnel od živahnih pogovorov. Med potjo je naš vodič, Tilen Gabrovšek, pripovedoval zgodbe o bližnjih pokrajinah in slikal žive portrete sveta zunaj naših oken. Med njegovimi pripovedmi se je pojavilo nenavadno razkritje – naš voznik, Franc Grčar, je vozil avtobus znamke Gerčar, čeprav sam ni bil lastnik. Čez približno dve uri, ki sta se nam zdeli kot dve minuti, smo prispeli do letališča Marco Polo v Benetkah. Po slovesu od voznika Franca nam je Tilen pri vhodu razdelil karte. Ob 12.05, z rahlo zamudo zaradi megle, smo se dvignili v prostrano nebo. Za nekatere je bila to nova izkušnja, drugi pa smo ta občutek že poznali. Po dobrih dveh urah nas je na letališču Barajas objela nežna toplina Madrida. Medtem ko smo čakali, da se vsi zberemo, so nekateri izkoristili to priložnost, da so obiskali paralelni svet komore čudes (WC), ostali pa smo si napolnili plastenke z vodo. Na naše razočaranje je okus madridske vode vseboval grenko resnico – vseprisoten pridih klora. Vsekakor pa se naša zgodba ni končala tu!  Nadaljevali smo proti avtobusu, kjer nas je prijetno pozdravil voznik Marcelino. Skozi vijugaste ulice ter veličastne avenije je naš avtobus prevozil utripajoče srce prelepega Madrida, pri čemer je Tilen izpostavil vsako znamenitost. Ustavili smo se pri koloseju/bikoborski areni Las Ventas, kjer smo ugotavljali, iz katere besede izhaja ime (namig: ni “la ventana”). Tam so nam dovolili obsežnih 5 minut, da se fotografiramo in se vrnemo k avtobusu. Tako smo se odpravili naprej do živahne železniške postaje, ki gosti tudi botanični vrt. Ko smo bili vsi že pri koncu z močmi, nas je Marcelino odložil v središču Madrida, pri našem hostlu Generator, kjer smo odložili tovor in se pripravili na odhod na večerjo. Vodič nas je popeljal do najboljšega kraja na svetu, do skrivnega zaklada Madrida; v all-you-can-eat buffet Topolino, dve ulici stran od hostla. In res, to je bil gastronomski raj, kjer kulinarične sanje oživijo in brbončice plešejo od užitka. Predstavljajte si obsežno prostranstvo razkošnih užitkov, izobilje okusov, položenih pred vas kot zakladnica, ki čaka, da jo raziščete. Tu je vsak grižljaj potovanje, vsak zalogaj razodetje. Od prvega mamljivega okusa do zadnjega dolgotrajnega požirka je vsak trenutek praznovanje čutov, simfonija okusov, orkestrirana do popolnosti (imeli so donute). Mnogi so takoj napadli božansko paello, drugi pico, sladice in riž, nekateri pa kumare. Zvečer smo popadali v tople postelje, vendar so zjutraj nekateri potožili, da so bili vzglavniki neudobni. Naslednji dan občutek zbujanja ni bil, kot da s strahom odpiramo vrata Hadovega podzemlja, temveč bolj kot da bi nas nežno dregnil zbor žvrgolečih ptic, imenovanih Samsung alarm, in mamljiva aroma sveže skuhane kave, čaja in pomarančnega soka, ki nas je kot klic siren vabil iz globine dremeža. Morda zato, ker ni bilo šole. Ob osmih smo se priplazili na zajtrk, ob devetih pa smo se že odpravili na pot do muzeja Reina Sofía. Tilen nas je s svetlobno hitrostjo vodil po labirintu premočenih madridskih ulic, ki jih vsako jutro umivajo. Na destinacijo smo prispeli prehitro, zato je profesorica izkoristila priložnost, da nam je razložila zgodovino in analizo Picassove slike Guernica, ki smo si jo kasneje ogledali v muzeju. Tam smo se nagledali raznoraznih umetnin svetovno znanih umetnikov, npr. Picassa, Dalíja in Mirója. Imeli smo tudi priložnost ogleda začasnih razstav. Po ogledu muzeja smo skupaj še malo obhodili toplo in sončno mesto, kjer smo si ogledali prečudovito arhitekturo. Na poti proti Puerti del Sol smo naleteli na protest za javno zdravstvo, kjer se je iz gneče slišalo vzklikanje “¡sanidad pública!”. Nato smo se končno ustavili pri Plazi Mayor. Tam smo izvedeli nekaj zgodovine o bikoborbah, usmrtitvah čarovnic ipd., po Tilnovi prečudoviti predaji podatkov pa smo imeli prosti čas, da smo lahko kaj pojedli ter se sprehodili po ulicah mesta. Veliko se nas je za kosilo odločilo izbrati lokalno tržnico z raznoraznimi prigrizki, kot so empanadas in sadje, ali pa manjše restavracije, ki jih lahko najdeš na vsaki ulici. Po raziskovanju in manjšem izgubljanju med ulicami smo se zbrali na trgu Puerta del Sol. Skupaj smo se sprehodili vse do kraljeve palače, kjer sta nas Tilen in profesorica Natali razsvetlila o njeni zgodovini, nam pa je pogled uhajal k uličnim plesalcem. Ko smo se vrnili, je na našo neizmerno žalost le-te odgnala policija. Ker za preostanek dneva ni bilo več načrtovanih ogledov, so nam pustili do večerje tavati po naši volji in tako samostojno raziskovati center Madrida. Zvečer smo se zbrali v hostlu in skupaj šli do prečudovitega, močno pogrešanega Topolina.  Predzadnji dan smo izkoristili za ogled Toleda. Po zajtrku nas je pred hostlom že veselo čakal Marcelino. Krmarjenje po madridskih avtocestah je kakor drvenje po serpentinastem labirintu asfaltnih pasov, ki se širijo in krčijo kot harmonika v rokah posebej navdušenega glasbenika. Vendar ne skrbite! Marcelino se je izogibal trkom kot izkušen matador, ki se izogiba jeznemu biku. Po enourni vožnji, med katero nam je Tilen razlagal tudi o oglasnih panojih v obliki bikov in vinskih kleteh, smo končno prispeli v Toledo. Najprej smo se ustavili na razgledni točki Mirador del Valle, kjer smo videli veličastno silhueto starodavnega mesta Toleda z visokimi zvoniki katedral in preperelimi zidovi srednjeveških utrdb. Spodaj se je skozi pokrajino vila reka Tejo in oddajala lesketajoč odsev zlatega sonca. Po tem, ko smo vsi shranili ta osupljivi razgled v spomin svojih telefonov, smo z avtobusom nadaljevali pot do vznožja Toleda. Tam smo se poslovili od Marcelina in Tilnu sledili po kot jara kača dolgih tekočih stopnicah do vrha hriba. Na našo žalost so bile Tilnu tekoče stopnice prepočasne in se je odločil po njih hoditi, mi pa smo morali pohiteti za njim. Profesorji so nam na vrhu velikodušno dovolili, da si vzamemo slabo uro za hitro kavico, churrose in obisk stranišča. Nato smo nadaljevali pot do katedrale Santa Iglesia, kjer se je Tilen skušal po svojih najboljših močeh pogajati z Antoniom za skupinski popust. Antonio se kot pravi katedralski varnostnik ni dal, a je povedal, da je za mladoletne vstopnica 4 € cenejša in da si lahko nekaj ulic naprej zastonj ogledamo izdelovanje nakita. Čez labirint ulic smo se odpravili do samostana Monasterio de San Juan, a ker je bila tudi tu vstopnina, smo se raje sprehodili do ene glavnih uličic s trgovinicami. Tam smo se smeli po mestu zgubljati sami. V zameno nas je nekaj srečnic dobilo nalogo, da napišemo to poročilo po prihodu v Ljubljano. Na voljo smo imeli dobri dve uri za tavanje po ulicah, ki so si bile zelo podobne. Lahko smo si kupili Toledov znameniti marcipan ali pa nakit. Če se boste kdaj ustavili v Toledu, priporočamo, da obiščete trgovinico s prigrizki Bocatería Toletanos. Tam imajo namreč slastno hrano in prijazno postrežbo. Če boste kupovali nakit, pa ne kupite takoj ogrlice za 30 €, ampak raje pojdite po ulicah z manj gneče, kjer najdete enako za 6 €. Utrujeni smo se odpravili proti avtobusu čez most Puente de Alcántara, kjer smo se po nekaj minutah na soncu razveselili starega prijatelja Marcelina. Žal nam je za zip-line čez reko, za katerega je zmanjkalo časa. No, ne čisto vsem. 😊 Po ogledu mesta je bilo pred nami posebno srečanje: obisk slovenskega veleposlanika v Španiji. Po uri utrujene tišine na avtobusu in manjšem postanku v trgovskem centru El Corte Inglés, nas je veleposlanik Robert Krmelj toplo sprejel v svoji rezidenci. Naredili smo lepo skupinsko fotografijo in imeli priložnost izvedeti marsikaj zanimivega o slovenski diplomaciji in zunanji politiki, o delu in življenju v Španiji. Nekateri so še naprej kramljali z veleposlanikom, drugi pa smo se veselili prigrizkov, ki so jih velikodušno priskrbeli sestradanim najstnikom. Po dolgo pričakovani večerji so nas profesorji zbrali v spodnjih prostorih hostla ter preizkusili naše pridobljeno znanje s pomočjo spletnega kviza Kahoot. Z vprašanji so preverjali: ali ima Madrid najstarejšo restavracijo na svetu, zakaj je koloseju ime Las Ventas, zemljepisno lego Madrida in še mnogo kaj. Tekmovali smo v parih, zmagovalca (iz 1. letnika 😊) si bosta lahko razdelila bon za potovanje z agencijo Trud, ki nas je tudi pripeljala v Madrid.   Na žalost pa se vsa najboljša potovanja prej ali slej končajo. Vsi smo se z žalostjo zavedali, da nam ostane le še en dan. Po zadnjem zajtrku v hostlu smo s težkimi srci pospravili drobnarije in spominke, ki smo jih nabrali na poti, pri čemer je bil vsak predmet spomin na minljivo blaženost, ki smo jo morali zdaj pustiti za sabo. Sledil je sprehod do parka El Retiro. Tam smo dobili nalogo, da najdemo Kristalno palačo in pred njo naredimo “selfi”, kar ni bilo težko, saj smo slišali profesorico Natali, ki se ji je zareklo in je skoraj izdala njeno lokacijo. Po tem smo imeli prosti čas za sladoled, kavo ali posladke. Dobili smo se pri zgornjem levem kotu jezera sredi parka (pogled s strani monumenta Alfonsa XII.), kjer smo tokrat mi čakali profesorje. Odpravili smo se na predviden obisk muzeja Prado, kjer smo tisti z več znanja lahko poslušali razlago španskega vodiča, ostali pa so se zadovoljili z angleščino. Spoznali smo različne slikarje, med njimi Goyo, El Greca in Velázqueza, ter slišali podrobno razlago njihovih umetnin. Po doživetju muzeja, ki nas je pustil z lepimi občutki, smo imeli do večernega leta še nekaj prostega časa – let je bil namreč šele ob devetih zvečer. Pohiteli smo po zadnjih nakupih spominkov in razglednic ter do najstarejše churrerije Chocolateríe San Ginés po zadnje churrose, ki si jih je naše srce poželelo.          Na poti do letališča smo zapeli še rojstnodnevno “Vse najboljše” sošolki in tudi nekajkrat zavriskali v slovo vozniku Marcelinu. S kartami smo še zadnjič šli skozi varnostno preverjanje letališča in si oddahnili, da letos nihče ni izgubil osebnega dokumenta. Utrujeni smo večino leta domov prespali. Pristali smo v Benetkah, kjer nas je znova pričakal voznik Franc Grčar. Na avtobusu smo ob polnoči zapeli še enemu rojstnodnevnemu slavljencu. Vožnjo do Ljubljane nas je večina preživela s slušalkami na ušesih in v srcih s sladko-grenko bolečino konca potovanja. Brezskrbni dnevi raziskovanja in pustolovščin so se umikali vsakdanjemu ritmu življenja, živahnost dopusta pa je bledela v enobarvno monotonijo rutine. In vendar se je sredi žalosti odhoda znašel kanček upanja – obljuba prihodnjih dogodivščin, ki čakajo na obzorju kot svetilnik v temi. Učenje. Ob treh zjutraj smo na parkirišču Dolgega mostu spet srečali starše. Poslovili smo se od profesorjev, ki so nam lepšali trenutke v Madridu, od vodiča Tilna, zaradi katerega nismo nikogar izgubili v množičnih ulicah, in, seveda, od voznika Franca, ki nam je omogočil varno in hitro pot domov. Tik preden smo se razkropili, nas je profesorica Natali še enkrat spomnila, da napišemo ta prispevek. Upamo, da ste s pomočjo tega članka lahko podoživeli naš izlet!    Besedilo: Ula Vlaj, Kristina Stojanovska, 2. C, fotografije: Nika Burnik 3. E in Natali Žlajpah   Oglejte si še Nikino fotozgodbo, in sicer tu.

Preberi več
MENU
Hitre povezave