1. april 25

Gimnazija Poljane želi izbranim zainteresiranim kandidatom, ki izpolnjujejo pogoje in nameravajo kandidirati na razpisu Ministrstva za vzgojo in izobraževanje za pripravniška mesta v šolah za leto 2025/26, ponuditi možnost opravljanja pripravništva.  Informacije glede pripravništva so objavljene na spletni strani ministrstva. Za podrobnejše informacije glede možnosti opravljanja pripravništva na naši šoli se lahko obrnete na številko 01 433 73 45.   Srečko Zgaga, ravnatelj

23. april 25

Na državnem prvenstvu v krosu v Murski Soboti so dijaki in dijakinje naše šole dosegli izjemne uspehe:Sofija Potič je osvojila 3. mesto,Luka Gradišek je osvojil 3. mesto,Ajda Podgoršek je osvojila 7. mesto,Gal Zore je osvojil 17. mesto,Miha Sučić je osvojil 27. mesto.Ekipno sta Sopija in Ajda v kategoriji dijakinja letnika 2008 in 2009 osvojili 1. mesto. Ekipno sta Luka in Gal sta v kategoriji dijakov letnika 2007 in 2008 osvojila 3. mesto.  Štafeta 6x400 Gimnazije Poljane je končala na odličnem 7. mestu. Tekmovalo je kar 77 dijakov in 81 dijakinj. Vsem udeležencem čestitamo za uspeh! Besedilo: Jan Jereb

17. april 25

Na državnem tekmovanju iz znanja psihologije, ki je potekalo 21. marca 2025 na Gimnaziji Novo mesto, je Gimnazijo Poljane zastopalo sedem dijakov.  Karin Ostanek (3. e) in Maja Čarman (4. h) sta osvojili zlato priznanje. Pika Krevs Rupena (3. f), Gaja Zemljič (3. a), Pia Blažič (2. a), Job Movrin (2. a) in Neli Tancer (4. c) pa so osvojili srebrno priznanje. Iskrene čestitke! Besedilo: Nejc Ašič, prof. psihologije

17. april 25

Strokovna ekskurzija klasičnih razredov 2.A in 2.B v Rim in Mantovo Prvoaprilskemu razpoloženju navkljub smo se dan pred odhodom na ekskurzijo resno posvetili zadnjim pripravam – treba je bilo pripraviti tako telo kot duha. Mnogi smo premlevali, če naj kratki noči ukrademo nekaj ur spanca, saj smo vedeli, da imamo že naslednji dan pester itinerarij. Vseeno nas je potovalna mrzlica kljub zgodnji uri držala pokonci – ob pol treh zjutraj, ko nikjer ni bilo žive duše, smo se pridno zbrali na parkirišču Dolgi most in se vkrcali na avtobus. Kmalu smo polni pričakovanja odrinili italijanski avanturi naproti. Za nekaj kratkih uric se je avtobus ovil v molk, proti jutru, ko so nas prebudili prvi sončni žarki, pa smo postajali vedno bolj razposajeni. Kot predani klasiki smo sicer komaj čakali, da se sprehodimo po stopinjah antike, vendar nas je pot najprej zanesla v Lombardijo, kjer smo se srečali z zapuščino njene najbolj zveste posnemovalke – renesanse. V Mantovi smo se ustavili pri veličastnem kipu rimskega pesnika Vergilija in obnovili zgodbo njegove znamenite Eneide. Krenili smo do Palazzo Ducale, Vojvodske palače - sprehodili smo se skozi sobe in si s pomočjo predstavitev sošolcev razložili simboliko stenskih poslikav ter umetnin. Spoznali smo zgodovino družine Gonzaga in med drugim zgodbo Isabelle d'Este, »renesančne vplivnice«. Ko smo našli izhod iz palače, smo se sprehodili skozi dopoldansko razpoloženo mesto do primestne renesančne palače - Palazzo Te, ki jo je zasnoval arhitekt Giulio Romano. V prelepih sobanah smo se že vživeli v življenje renesančnih plemičev, ko je napočil čas, da se odpravimo na zaslužen odmor. Zunaj nas je pozdravilo sonce, ki se je poprej sramežljivo skrivalo za oblaki. Po prvi italijanski kavi in krajšem potepu po mestnem jedru smo se zbrali pri Albertijevi Baziliki sv. Andreja, naši zadnji renesančni postojanki pred odhodom na pot do Rima. Vkrcali smo se na avtobus, ki nam je bil že precej domač, in večna pot do večnega mesta se je lahko pričela. Pot je bila resda dolga, dolgočasili pa se kljub temu nismo – v mladih glavah idej za kratkočasne aktivnosti pač ne zmanjka, pa najsibo to klepetanje, kartanje ali popoldanski počitek; vse skupaj seveda z obvezno glasbeno spremljavo. Ko smo že pošteno utrujeni in razdraženi od dolge poti pozno zvečer prispeli do  hotela, smo si vsi oddahnili.                            Naslednji dan bi vsi veliko raje prespali, a smo zbrali moči in se po zajtrku (s kakšnim rogljičkom več v žepu) polni elana zbrali pred hotelom. Ozrli smo se po okolici – na prvi razgled na večno mesto je bilo treba še malo počakati; nastanjeni smo bili namreč v rimskem predmestju, saj smo prišli v času svetega leta, ko vse poti prav zares vodijo v Rim in so kapacitete v središču mesta polno zasedene. Nič ne de – vožnja je hitro minila, kmalu smo se znašli sredi rimskega vrveža in pričeli celodnevno raziskovanje urbs aeterne. Najprej smo se ustavili pri Cerkvi Sv. Petra v verigah, ki ji je velik pečat dal znameniti Michelangelo. Kot naslednji nas je že pozdravil veličastni Kolosej, obsijan z dopoldanskim soncem. Očarani smo ga pokušali ujeti v objektiv, medtem ko smo poslušali o gladiatorskih bojih, mimo nas pa so hiteli domačini, za katere je pogled na Kolosej vsakodnevna stalnica na poti na delo. Pot smo nadaljevali do čudovitega Konstantinovega slavoloka, od tod pa do rimskega foruma (Forum Romanum). Dan je bil čudovit, spokojno antično mesto se je važno kopalo v soncu. Ustavili smo se pri Titovem slavoloku, ki je, kakor mnoge druge rimske znamenitosti, na žalost v procesu renovacije … nadaljevali smo do svetišča boginje Veste in poslušali o skrivnostnih vestalkah, ki so varovale večni ogenj (in kakšna kazen jih je doletela, če so pustile, da je ugasnil!). Prijetno je bilo počiti v senci sredi foruma in se za trenutek zavesti, da morda stojimo na istem mestu kot nekoč Cezar več kot dve tisočletji nazaj. Treba se je bilo ločiti od toplega sonca – čakali so nas še Kapitolinski muzeji. Na grič smo se povzpeli po stopnicah in si oddahnili ob pogledu na konjeniški kip Marka Avrelija, filozofa na prestolu, ki so mu v preteklosti prizanesli, misleč, da predstavlja cesarja Konstantina – ostanki njegovega kolosalnega kipa so nas pozdravili le nekaj metrov stran. V Kapitolinskih muzejih smo se v živo srečali z vsemi markantnimi deli, ki smo jih v večini do sedaj srečali le preko fotografij (tam je Kapitolinska volkulja, tu Mark Avrelij, cesar Komod, pa Venera, Umirajoči Galec …), v kletnih prostorih smo ponovili celo znanje epigrafike. Antično Italijo smo že dodobra spoznali, pred Oltarjem domovine pa smo nekaj novega izvedeli tudi o sodobni zgodovini združene Italije; sledil je še pogled na Trajanov steber in njegov cesarski forum. Po premoru za raziskovanje v lastni režiji smo se okrepčani dobili pri cerkvi Il Gesu, kamor smo prišli ravno ob pravem času – vsak dan ob 17.30 zaigra slavnostna glasba in 'baročni stroj' spusti oltar, takrat ugledamo veličasten kip sv. Ignacija. Čakala sta nas še veličastni Panteon in Piazza Navona, kjer smo ujeli še zadnje fotografije v svetlobi zahajajočega sonca. Po večerji v sproščeni italijanski atmosferi smo Rimu rekli na svidenje jutri! in se odpeljali udobju hotelskih sob naproti. Vzhajajoče sonce je namigovalo na še en čudovit pomladni dan - ravno pravšnje vzdušje za dopoldansko samostojno raziskovanje Ostie Antice. Prepustili smo se podarjeni svobodi, se izgubljali v labirintih antičnih ruševin in se martinčkali na toplem soncu. Ostijo smo težko zapustili, vendar nas je v Rimu čakal še en muzej – tokrat je bil na vrsti Nacionalni muzej v Palazzo Massimo, kjer smo si po skupinah vodeno ogledali kopico znamenitih kipov ter fresk. Iz antike smo skočili še v barok, v Cerkev Santa Maria della Vittoria, kjer smo si ogledali Zamaknjenje Svete Tereze, poslednji postanek pa je bila - zopet v času sončnega zahoda - fotogenična Fontana dei Trevi. Po večerji smo se pomudili še na Španskih stopnicah in tako sklenili zadnji večer v Rimu.  Poslednje dopoldne smo preživeli v Vatikanu, kjer smo v znamenju svetega leta pričakovali gnečo, vendar smo na srečo po prečkanju Trga sv. Petra hitro dosegli duri mogočne Bazilike. Od trenutka, ko smo stopili v cerkev, je bil pogled usmerjen le še navzgor – hrbti so nas že boleli, vendar se je za izjemne presežke umetnosti splačalo potrpeti. Še vedno pod močnim vtisom smo se sprehodili do Angelskega gradu, prečkali Ponte Sant' Angelo in nadaljevali pot do Ara pacis Augustae, Oltarja Avgustovega miru. Tam smo si spočili oči od monumentalnih cerkva in simbolično v miru zaključili našo rimsko pravljico. Zadnje proste trenutke smo namenili krepčilu, gelatu in iskanju simpatičnih spominkov. Zapeljali smo iz mesta in ob spremljavi Rascelove Arrividerci Roma pomahali večnemu mestu v slovo. Čakala pa nas je še zadnja postojanka – etruščanska nekropola Cerveteri, kjer smo med raziskovanjem skrivnostnih etruščanskih grobnic užili poznopopoldanske žarke ter se prepustili zadnjim užitkom pred povratkom v »kruto realnost«, ki nas je čakala doma. Zadovoljni in s polnim košem lepih spominov smo se stežka povzpeli na avtobus ter odrinili proti Ljubljani – naša ekskurzija je prišla h koncu, zabava pa se je kljub temu zavlekla dolgo v noč. Na poti domov smo delili sveže vtise, spomine in že pogrešali italijanski duh. Malo pred 3. uro zjutraj smo iz spanja predramili starše, ki so nam skupaj z mrzlim ljubljanskim zrakom pred avtobusom voščili dobrodošlico – še sreča, da je bila nedelja! Rim smo zapustili izčrpani, vendar izpopolnjeni. Mesto nas je z vsemi svojimi obrazi navdihnilo in ponudilo svežo perspektivo na svet umetnosti, zgodovine in, konec koncev, naš lasten mali svet. Skrivnosti večnega mesta smo odkrivali pod budnim očesom profesorjev spremljevalcev: Nine Ostan, Nataše Homar, Mihe Poharja in Vida Skrbinška, ki so oglede popestrili s profesionalnim vodstvom in interesantnimi predavanji.  Besedilo: Tjaša Janežič Napokoj, 2.B